Tiskane izdaje
Prejšnji teden je mojo pozornost pritegnila novica, da se po osmih letih z novim albumom na sceno vračajo Metallica. Nikoli nisem bil njihov oboževalec in z izjemo plošče Black album, ki je v slovarju pravovernih metalcev sinonim za izdajo, po mojem skromnem mnenju pa še vedno izvrsten album, jih tudi nikoli nisem poslušal poglobljeno in zares. Kljub temu sem z zanimanjem kliknil na povezavo na njihov novi singel. Zanimalo me je, kako gospodje zvenijo v svojih zrelih letih. Zanimalo me je, kako se starajo.
Odgovor na vprašanje »Kako se postarati« je za glasbenike popkulturne provenience vse prej kot preprost. Kako se postarati dostojanstveno in smiselno, kako obdržati izraz, ki ustvarjalca vzpostavlja, in ga hkrati prevesti v jezik, primeren zrelim letom? Pisateljicam in pesnikom je lažje, njihova govorica ves čas koketira z večnostjo; dramska umetnost staranje igralcev in igralk upošteva ter paleto možnih vlog prilagaja njihovim letom; klasični glasbeniki z leti celo pridobivajo prepričljivost in digniteto, ki njihovi umetnosti pritiče; zgodba zase so plesalke in plesalci, zanje je staranje predvsem fizični problem, pri odrskih živalih, ki si čez rame obešajo električne kitare, pa je težava drugje.
Popularna muzika v najširšem pomenu presežkov ponavadi ne ustvarja na formalnem glasbenem nivoju; na tej ravni je praviloma precej preprosta in predvidljiva. Kar iz ustvarjalcev in ustvarjalk dela nekaj posebnega, je njihova zgodba: zvok, besedila, podoba, izjave, celosten paket ... Vse to, s čimer v določenem trenutku izbruhnejo kot glasbena gesta, ki razgalja družbeno stvarnost precej bolj jasno in predvsem bolj vsem na očeh kot − imenujmo jo − elitna umetnost.
Ampak »pojaviti se« je precej bolj preprosto kot vztrajati. Interes glasbene industrije je seveda jasen: obdržati kokoši, ki nesejo zlata jajca, čim dlje pri življenju. Seveda pa poslovni interes ne more biti nikoli zadovoljiv odgovor na vprašanje po smislu obstoja in vztrajanja. Vprašanje »Kako se postarati« je namreč v resnici sinonim za vprašanje »Kako živeti«, ustvarjalske zgodbe tistih, ki so vsem na očeh, pa so v bistvu paralele naših lastnih življenj. In le redkim uspe tako, kot je treba.
Temelj rokenrola je iztegnjeni sredinec, gesta glasnosti, mladosti in upora. Tako so se ne glede na žanr v resnici začele vse pomembne zgodbe popularne muzike, tudi zgodba četverice dratarjev iz Los Angelesa. Na neki točki pa ta temeljna gesta izgubi legitimnost; zaradi narave časa; zaradi narave človeškega življenja. In tu se mora zgoditi nekakšna vsebinska preobrazba, brez katere se glasbenik ali glasbenica počasi prelevi v svojo lastno parodijo; v starega rokerja, ki v nasprotju s starim pesnikom ne vzbuja spoštovanja, pač pa v najboljšem primeru rahlo vzvišeno simpatijo in v najslabšem posmeh. Recepta za preobrazbo ni; če bi obstajal, bi bilo vse skupaj preprosto. In ker enega recepta ni, je odgovorov nebroj: od »Hope I'll die before get old« prek »To old to rock'n'roll and to young to die« do »la di da«. Na koncu pa tako ali tako vsak izbere svojo pot, ki je praviloma tista, ki je ni.
In kakšen se mi zdi nov komad Metallice? Kaj si mislim o bogatih gospodih, ki pojejo o samouničenju? Nič, moje mnenje je v resnici nepomembno, predvsem pa to besedilo ni in noče biti glasbena recenzija. Kako umreti z električno kitaro za vratom je zgolj parafraza vprašanja »Kako se postarati in ne izdati svoje mladosti«. To vprašanje pa je − tako kot vse bistvene življenjske dileme − neskončno. Tudi Metallica bodo imeli še dovolj časa, da poskusijo znova in da jim morda spodleti bolje. Ves čas na tem svetu. Ves čas do smrti.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
