Tiskane izdaje
Ne vem, kaj je krivo, da imajo zame dnevi med 27.aprilom in 1. majem tako poseben čar. Dan OF se mi je vedno zdel nekaj posebnega, in ko sva s staro mamo korakala mimo kipa Ilegalca, sem z odprtimi usti poslušal zgodbe, kako so čez »blok«, kjer so Italijani nadzirali one, ki so želeli zapustiti z žico ovito Ljubljano, tihotapili ročne bombe. Celo v otroških vozičkih, skrite pod dojenčki.
Si predstavljate, da greste danes v trgovino z otoško opremo po prvi voziček in vprašate, če imajo kakšnega takega, globjega, v katerega gre pet, šest ročnih bomb?
Res so bili neki posebni časi, takrat, ko so starega fotra, sokola, Italijani zaprli in ga dve leti uporabljali za boksarsko vrečo. Njegovo prevozno sredstvo v zaporih pod današnjim sodiščem - tam, kjer danes Janezovi s slovenskimi zastavami v rokah terjajo pravico, kot se jim zdi edina - torej, njegovo prevozno sredstvo je bila krvava rjuha, na kateri so ga prinesli tudi, ko ga je obiskala žena. In otroci. Pretepeni oče na krvavi rjuhi, to pri otrocih vedno zažge... Za vedno.
Ilegalci so se mi zdeli, malčku s Triglavske, pravi frajerji, in ker sem takrat hitro tekel, se mi je zdelo, da bi bil dober ilegalec tudi jaz, jasno, za bežat pred Italijani. O tem, da bi tresel naokoli letake, nisem bil prepričan, d bi bila moja prva izbira.
Pred dobrega pol leta sem se po zanimivo odpeljanem razvojno-osebnostnem slalomu znašel v stanovanju, kjer sem odraščal. Stare lesene obloge, ki sva jih v sedemdesetih z očetom nabijala vsepovsod po stanovanju, sem sklenil odstraniti. Ogromno jih je bilo; verjetno je bil moj oče v prejšnjem življenju bober, tako zelo je obložil naše stanovanje z lesom, kot pravo bobrovo gnezdo. Janez Jalen, razširjena izdaja, Bobri z Glavarjeve.
Prav ročen nisem, a sem le zagrabil nekaj lat in jih potegnil s stene. Spodaj svetlo rjava tapeta. Na svetlo rjavi tapeti s temno rjavo naslikan znak Osvobodilen fronte. In gor napis Živela OF. S klicajem. Živela OF!
Ne vem, kaj se je pletlo očetu po glavi, da je verjetno tik preden je pribil les, spodaj še podpisal OF; sedel sem na stol in buljil v tisti košček tapete in očetovo vinjeto. Se mu je zdelo, da je to, OF, tisto, kakršna bi motala biti v resnici Slovenija?
Pred dobrimi štiridesetimi leti?
Njemu, ki je vsak dan hodil v cerkev, hkrati pa je bil prepričan levičar? Kot stari oče, italijanska boksarska vreča? Oba levičarja, noben v partiji, oba, tako ali drugače, za OF.
Eden očetovih najboljših prijateljev, Tit, je bil sin Josipa Vidmarja, književnika in ustanovnega člana OF, in vedno, ko smo se peljali po Večni poti, sem zrl v vilo, kjer je bila ustanovljena Osvobodilna fronta.
Nekoč nas je Josip Vidmar povabil v Tržič, na nekakšno kosilo. Pred blokom se je ustavil ogromen črn mercedes, z očetom sva se vkrcala vanj, in končala v dvorcu nad Tržičem, za ogromno belo mizo, v svetu, za katerega nisem vedel, da obstaja. Pred dvorcem je bil ogromen vrt in nekakšen ribnik ali bazen, vsekakor je bilo nekaj z vodo in sem, jasno, skoraj ali pač padel vanj. Zato mi oče po zdravicah, govorih in kosilu ni dovolil jesti sladoleda. Sladoleda OF. Zamerim. Tu ni druge šanse.
Josip Vidmar je bil, tako kot njegov sin, novinar Dela, briljantnež po umu in prijazen človek.
Evo, tako sem s pomočjo OF spoznal črnega mercedesa, sladoleda v kepicah pa ne. OF je imela okus za avtomobile, čeprav sem se iz Tržiča nazaj peljal s katrco, renojem štiri, ker je bil mercedes zaseden. A tudi katrca je bila v tistih časih vesoljska ladja.
Realnost doma je bila, čez kakšno leto, raje dve, nadgrajena s svetlomodro škodo. Oče je v svojih poznih tridesetih naredil izpit, avto je prijokal v našo družino aprila, čez nekaj dni smo bili že na poti na prvomajski izlet, na Češkoslovaško. Tam je imela škoda veliko sorodnikov, oče pa kar nekaj sreče, ko nas je v dežju v ovinku zaneslo in smo se vrteli okoli svoje osi, kar bi se mi, sedečem na grozovito trdih skajastih sedežih, zdelo zabavno, če bi ne videl, kako velike oči je imel oče, ki je sukal volan. V sosednjem avto je bil pokojni novinar Dela Stane Ivanc, mojster jezika, ki je, ko se je naša centrifuga končala, dejal, da imam prozornega očeta. Res je bil, in še kar nekaj časa je trajalo, da se je spet napolnil s krvjo.
Na prvega maja smo spali v Bratislavi. Navsezgodaj je pod oknom zaigrala pleh muzika, koračnico, da se je vse treslo. Sijajno se mi je zdelo.
Čez par dni so na Češkoslovaško prišli Rusi, v nekaj večjih količinah. Menda zato, ker so se šli Čehi in Slovaki nekaj podobnega, kot je bilo zapisano v temeljnih vrednotah OF.
Mama mi je dejala, da so bile prvomajske koračnice, ko je bila ona otrok, nekaj najlepšega, in da so vedno čakali na prvomajsko jutro, da se je zatreslo od partizanskih pesmi, vse do neba.
Slavil se je prvi maj, praznik dela, in dan OF, brez starega očeta, ki se je par let po vojni pridružil svojih prijateljem, ki so šli na oni svet že med vojno. Žal ni mogel biti pokopan tam, kjer si je želel, na partizanskem pokopališču, med svojimi. Ker je umrl leta 1949 so ga parkirali par metrov stran, rdeča zveza na nagrobni plošči pa je pripovedovala, da v grobu leži nekdanji partizan, Sokol, in nikoli član komunistične partije. To zadnje pišem le zato, da bi kdo ne mislil, da je rdeča zvezda le partijski znak.
Zadnjič mi je mati, ki bo čez par dni dopolnila svojih prvih osemdeset let, nenadoma, ko sva se napeto in dramatično pogovarjala o tem, kaj imajo v domu ostarelih za večerjo in če so banane, k sem jih prinesel, dobre, dejala, da se »se jim nikakor ne smeš pustiti, ker se jim stari oče tudi ni.«
Ja, zato pa so ga, ko se je vrnil iz Barija, tuberkulozen, dvakrat odlikovan za hrabrost med vojno, poslali za postajenačelnika v Trbovlje ali Hrastnik, ne vem več dobro.
Kljub temu, da je imel narejeno najvišjo železničarsko šolo v Beogradu in da je bil dve leti zaprt, dve leti pa partizan.
Je že moralo biti nekaj narobe z njim, da ni hotel vzeti tujega stanovanja in je vztrajal, da živijo v najemniškem.
Verjetno je vedel, da so OF ustanovili komunisti, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci in še kar nekaj drugih, in da je menda v eni izmed devetih temeljnih točk pisalo, da »po narodni ustanovitvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način.«
Ja, po moje mu je bilo jasno, da so jih, komunisti, ustanovne člane, peljali lulat kot otroke, pa čeprav so se z ramo ob rami pojali po hostah in se tolkli z Italijani, Nemci in z nesrečnimi rojaki na drugi strani.
Verjetno stari oče tudi zato po osvoboditvi ni hotel prevzeti visokega odlikovanja, ki so si ga mnogi želeli.
OF je res, tako kot je pisalo v še eni temeljni točki, po narodovi ustanovitvi prevzela oblast na Slovenskem, le nekoliko pa se včasih pozablja, da so iz prve postave izpadli vsi, ki so bili premalo naši.
Osel gre na led enkrat, Slovenci najmanj dvakrat. Leta 1991 se nam je zgodba ponovila.
Je pač to naše življenje tako, da dostojnost na Slovenskem ni vseh vrlina. Ali ni bila. Nekaj desetletij dolgo.
Bog, pamet v roke, ko boš Slovencem ponujal tretjo Osvobodilno fronto, da se osvobodijo, enotni, enakopravni, enakovredni; če bo šlo še v tretje v maloro, potem je bolje, da OF ostane zgolj na steni, kot freska, kot zaris nekoga, ki je verjel, da je lahko drugače.
