Kam gre digitalna duša

Skrb ni le to, kako napolniti mošnjiček za svoj pogreb, temveč tudi, kdo in kako nas po pokopal na omrežjih.

Objavljeno
01. november 2016 12.47
reu/FACEBOOK-RESEARCH/
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar
Dan mrtvih. Dan, ko se ljudje zgrinjamo na pokopališča ter obiskujemo preminule svojce, še pred tem pa včasih kot nori urejamo grobove. Na trenutke se mi zdi vse skupaj skorajda blazno početje, predvsem pa neizmerno potratno. Ko sem se letos odpravila po rože, nekaj zelenja in rdečih nageljčkov, sem želela nekaj skromnega, a čednega. In ko sem se sprehajala med cvetjem, skorajda nisem mogla nehati strmeti v skulpture, ki jih kujejo cvetličarji. Iz cvetlic in nato iz denarja.

Tudi jaz grem, prav na ta dan tja, kar bi lahko prav iz teh principielnih razlogov zavračala. Zdi se mi skorajda odvratno, da se na dan, ko se »stvari vidijo«, na takšen bohoten način izpostavljamo, prej in potem pa živimo v nekih povsem drugih svetovih, ki so že davno pozabili umrle. A grem. Grem in mi je ob tem na nek način lepo. Spoštujem tisto, kar so moji dragi spoštovali. Tako se mi zdi, da ne prekinem toka ljubezni, ki ga še vedno čutim do njih, še zlasti tistih, ki so mi pomenili največ. In katerih spomine včasih tako težko pospravimo v kotičke naših teles, da se tam počutijo dobro in nas ne vznemirjajo.

Včeraj, ko sem premišljevala ravno o tem dnevu, pa me je vznemirilo nekaj povsem drugega. No, ni bilo prvič. (Ne)smrtnost virtualnih identitet. Ko občasno nefokusirano brskam po Facebooku, sem pa tja naletim tudi na izrekanje tolažilnih besed in sožalij na - virtualne zidove tistih, ki jih ni več. Če osebo vsaj nekoliko poznam, mi radovednost ne da miru, da ne bi kliknila na njen zid in pogledala, kaj se je zgodilo. Ponavadi tega ne izvem. Se pa vsakič znova zdrznem, ko vidim, kako bežni znanci, prijatelji, bližnji, neznanci ... pišejo osebi, ki je ni več. Se z njo pogovarjajo. In ti zapisi se kar kopičijo. In kopičijo ...

Zato sem se zdaj, ko je dan temu primeren, vendarle odločila pogledati, kaj vse pustimo za seboj na družabnih omrežjih, ko odidemo tja daleč stran, kjer ne lovi nobeno, niti najnaprednejše omrežje.

Facebook ponuja odgovore na dilemo, kaj se bo zgodilo z mojim Facebook računom, ko umrem, odgovori enostavno: »Lahko nam vnaprej zaupate, ali bi radi, da vaš račun postane vaše spominsko obeležje ali ga trajno izbrišemo iz Facebooka.«

Enostavno, kajne?!

Vse je dodelano, kot v pogrebnem podjetju. Po novem se torej ne bo treba ukvarjati le s tem, kako napolniti mošnjiček za svoj pogreb, temveč tudi s tem, kdo in kako nas po pokopal na omrežjih.

Facebook zahteva, da je smrt »sporočena«. Ko jo svojci javijo, Facebook ponudi trajno ukinitev profila. Če se ne odločiš za izbris, temveč si želliš postaviti posebne vrste spomenik, moraš za to vnaprej izbrati osebo, t. i. legacy contact, svojega omrežnega pooblaščenca v primeru smrti. Ta bo imel dovoljenje, da potem, ko bo Facebooku javljena smrt, upravlja tvoj posthumni profil: regulira prijateljstva, spreminja profilno sliko ipd. Imel bo zelo omejen dostop, saj se ne bo mogel logirati v tvoj račun in tako dejansko postati »ti«. Kot tudi ne prebirati ali pisati zasebnih sporočil.

Seveda, spominsko obeležje ti ne pripada avtomatsko. Zanj se moraš se v času tuzemeljskega bivanja sam, zavestno odločiti. »To je prostor, kjer prijatelji in družina zbirajo spomine, o osebi, ki je preminila, in jih delijo z drugimi,« obeležje promovira Facebook. Ko se to zgodi, se poleg imena osebe na njenem profilu avtomatično izpiše »Remembering«, v spomin, torej. In res jim nič ni ušlo. Poskrbeli so tudi za algoritem, ki preprečuje, da bi se profili umrlih prikazovali v rubriki, ki sugerira osebe, ki bi jih lahko poznal, dodal za prijatelje ali med tistimi, ki praznujejo rojstni dan.

Tako, torej. Dilema je rešena. Vsaj ena.

Seveda, pa je naslednje vprašanja, kam odide vsa naša digitalna zapuščnina. Ne le ta, Facebookova. Svoje sledove in informacije o sebi puščamo vsepovsod v virutalnem svetu. Na ostalih družabnih omrežjih, katerih večina ponuja ukinitev profila na podoben način, pa v elektronskih poštah, pa tako rekoč z vsakim »sprehodom« po internetu ...

No, delitev te dediščine ostaja nevidna. Ampak saj vemo, da se kljub temu, da je nekaj trajno izbrisano, vse še vedno nekje hrani, kajne? Na domačem hladilniku mi temu v opomin visi fotografija enega izmed Faceboovih podatkovih centrov. Precej velika stvar. In zagotovo se v njej nič v prah ne povrne.