Tiskane izdaje
Prejšnji teden je Belli Hadid na modni brvi popustila koncentracija. Njene 15 centimetrov visoke petke so jo spravile na kolena. Ob padcu je predirljivo zakričala, a so obiskovalci modne revije v New Yorku vsi do zadnjega posegli po mobilnih telefonih, da bi posneli nepričakovani del predstave. Nihče ji ni priskočil na pomoč.
Ljudje so se spremenili v kiklope. Dogajanje okoli sebe gledajo skozi edino oko, s katerim opazuje svet njihov mobilnik. Človeški očesi sta se podredili nebrzdani strasti male kamere, ki je vedno pripravljena pogoltniti trenutek v svoje digitalno drobovje, iz katerega ljudje pozneje jemljejo na dan življenje in ga gledajo kot film.
Poskušam si predstavljati, kaj bi ljudje storili, če bi se po naključju znašli v bližini Angeline Jolie. Prepričana sem, da bi živčno segli v žep in hitro izvlekli mobilnik, nato pa z drhtečimi prsti slikali zvezdo. Niti pomislili ne bi, da bi jo vprašali: »Draga, kaj se je zgodilo v tvojem življenju tako hudega, da se želiš ločiti?« Mobilnik bi z digitalnim škljocem potrdil, da je v svoj stanjšani ogromni prostor pogoltnil tako vprašanje kot odgovor. V tem prostoru je na tisoče slik naših otrok, prijateljev, domačih živali, pejsažev z dopusta, neobičajnih oblakov ... Najpomembnejše vprašanje pa je, ali nas je v trenutku, ko smo jih slikali, sploh zanimalo, zakaj so nekateri jokali, se smejali in se prevračali na glavo. Ali pa je šlo le za nagon, da pospravimo vse v prostor brez čustev?
Ko zaradi visokih pet pred nami zdrsne noga ali pa na avtomobil pade drevo, ne smemo biti kiklopi. Človečnost se mora rešiti malega očesa z ogromnim številom pikslov. Samo zato, ker ima iphone 7 dve kameri, ne bomo prenehali biti kiklopi. Kaj lahko se zgodi, da bomo tudi z njim gledali na svet z enim očesom. Odpreti je namreč treba tudi drugo oko, ki vidi v dušo, ne samo v obraz, in ki kliče k sočutju, ne samo pričevanju. Sočutje bi nas ob Bellinem padcu prisililo, da ji priskočimo na pomoč.
