Tiskane izdaje
Duševne bolezni že nekaj časa niso več tabu oziroma nekaj, pred čimer bi si zatiskali oči. In prav je tako. Pa vendar še vedno močno zaostajamo v razumevanju, za kaj v resnici gre. Stigma pomeni še dodatno težo stanju, v katerem se oseba znajde, čeprav nikoli po naključju. Duševna bolezen se je oglasila z namenom. Včasih preraste v fizično bolečino, vse do raka, ki je eden zadnjih klicev duše po koreniti spremembi in odrešitvi. Kdor ne zasliši tega klica, se preda, še preden je stopil na pot zdravljenja.
Ko na vrata psihe potrka depresija, je omilitev stiske s pomočjo antidepresivov na neki točki smiselna, a je to le začetek dolge poti. Podobno kot pri alkoholiku, ko odloži svoj poslednji kozarec s pijačo. Zdravljenje se takrat šele začne. Kar prinese resnično spremembo, je ozaveščenost in čustvena predelava vzrokov za duševno stanje, ki je zgolj posledica teh vzrokov. Depresija je posledica, prav tako kot so anksioznost, panični napadi in druga duševna stanja.
Kje spodleti? Kje zmanjka poti? Problem je v pomanjkanju celostnega pristopa, v pomanjkanju razumevanja kompleksnosti človeškega delovanja. Antidepresiv ne odreši človeka, niti steklenica vina ga ne. Globoka zaveza h koreniti spremembi življenja, ne glede na to, kako se bo to realiziralo skozi čas, je točka, na kateri se lahko gradi resnična sprememba.
Duševne bolezni odpadejo same od sebe, ko ozdravimo vzroke, ko se dovolj poglobimo vase, ko ozavestimo in v telesu začutimo vse ujete občutke, ki ostajajo zaklenjeni znotraj nas in se kot posledice javljajo v obliki duševnih stisk.
Ne gre za drugačnost, daleč od tega. To je, kot bi obsojali in stigmatizirali otroka, ker je žalosten zaradi smrti starša. In če je ta isti otrok v otroštvu v svojem majhnem in nemočnem telescu zaklenil svojo globoko žalost, ker je takrat ni zmogel predelati, ali zaradi žalujočega starša, ki je izgubil partnerja, ni imel podpore pri tem procesu, ga ta žalost nekje v nezavednem spremlja v odraslosti. Ko v določenih trenutkih ali obdobjih pride v stik s to globoko in vseobsegajočo žalostjo v sebi, temu reče depresija. In takrat »postane« oseba, ki je depresivna in drugačna od tistih, ki s tem nimajo težav. Pa vendar v njem še vedno živi majhen deček, ki ni prebolel izgube starša, in zadnje, kar potrebuje, je oznaka, da je depresiven ali duševno bolan. V resnici mali fantek išče način, da bi se počutil dovolj varnega, da bi začutil in integriral žalost, ki je pred mnogimi leti ni zmogel. Je še vedno prav, da se mu iz meseca v mesec predpisuje zgolj antidepresive, da omili posledice svojega »stanja«?
