Tiskane izdaje
»Čestitamo. Postali ste tehnološki ekspert.« Huh, ne sliši se slabo. Še malo prej sem bila mlajši reporter, pa zatem senior reporter. No, ko sem postala aktivist, se mi je tudi zdelo fajn. Bila sem na Slonokoščeni obali in skupaj z novinarsko ekipo Al Jazeere ter tamkajšnjimi »varuhi morja« iskala ribje pirate. Torej tiste, ki nelegalno iz morja »vlečejo« enormne količine rib in jih nato prodajajo v Evropo in Azijo.
Sledenje piratom ni bila enostavna naloga, še manj iskanje trdnih dokazov, ki bi izpričali njihovo nelegalno početje. Varuhi morja, nekakšna obalna, ali bolje, ribja straža so namreč skoraj osamljeni v tem boju. Mornarica, ki naj bi jim pri tem pomagala, je podkupljena, prav tako pristojno ministrstvo. Vsak, ki preveč kaže naokrog s prstom, ostane brez dela, doma ali še česa.
Radovedno sem klikala. Posnetek za posnetkom. Zbirala dokaze, zapiske, za ozadje preiskave shranjevala uporabne informacije, preiskovala baze podatkov ... Igrala sem tako imenovani newsgame.
Novice in igra? No, ne povsem dobesedno. Bolj izobraževanje in igra.
Ustvarjalci medijskih vsebin se vsakodnevno soočamo z dilemo: kako v poplavi informacij, ki nas obkrožajo, pritegniti pozornost posameznikov. Kako preobraziti klasične novinarske vsebine, da bodo še vedno merodajne, a obenem tudi bolj zanimive. Kako ostati informacijski in mnenjski voditelj. Kako ...
Pa ne gre zgolj za poslovno dilemo, kako obrniti trend padanja prihodkov v medijski industriji, s čimer si oziroma naj bi si belili glave medijski menedžerji in lastniki medijev. Gre za motivacijo, ki je inherentna vsakemu novinarju, ki nagovarja javnost. In ta je, da njegovo sporočilo doseže čim širšo javnost.
A z resnimi informacijami je hudič. Za mnoge so v enormni količini vsebin, do katerih imamo dostop, postale preveč dolgočasne, zahtevne in - zavoljo negativne konotacije, ki v zadnjem času preveva svet - tudi odbijajoče.
Tako se je kot eden izmed poskusov iskanja poti do končnega uporabnika medijskih vsebin že pred časom vzpostavil trend »gamifikacije« novic. Gre za povezovanje dveh na prvi pogled povsem nepovezljivih svetov: videoiger in novic.
»Med igranjem igric sem popolnoma fokusirana, znova in znova izvajam naloge, ki jih igra zahteva od mene, zelo sem čustveno vpletena v to, kar se dogaja. In to so stvari, ki lahko zelo koristijo novinarstvu in zgodbi, ki jo poskušamo povedati.« Tako je pred kratkim v podcastu Metin čaj razlagala Sisi Wei s portala ProPublica. Nekaj mesecev že dela pri razvoju igre za ProPublico. Osnovna ideja je, da lahko tudi komplicirana zgodba postane zabavna. Angažira te, saj postaneš del nje, izkušaš realne situacije in vloge, v katerih se ljudje znajdejo. Hja, natanko to. S klikom na videoposnetek sem vstopila na ribjo tržnico in opazovala bedo. Na račun dobrega zaslužka ribjih piratov so domačini ubobožani. Rib, torej hrane, za njih tako rekoč skorajda ni, zadovoljiti se morajo z ostanki.
Vse to bi seveda lahko zapakirali tudi v dokumentarno serijo ali film. A angažma v igri Pirate Fish, ki je, mimogrede, stara že skoraj dve leti, te veliko bolj osebno potegne v povsem realno zgodbo (videoposnetki in zgodba je rezultat preiskovalnega novinarstva) in iz resne teme ustvari zanimivo interakcijo. Fiktivno realnost. Manjkajo le še VR očala, sem pomislila, ko sem bila na krovu zasačene ladje. Da bi dejansko dobila občutek tresenja palube ali pa teme in hladu, ki me obdajata, ko se skupaj z ekipo spuščam v podpalubje, kjer je bil v hladilnici shranjen nezakonit ulov.
Pri povezovanju igre in novic torej ne gre dobesedno za to, da bi »brali« aktualne ali zadnje novice skozi igre, temveč za izobraževanje. In angažiranje tistih, ki mogoče nikoli ne bi prebrali daljšega članka ali (dokumentarnega) prispevka.
»Najbolj igrana igra na svetu je ta hip League of Legends [običajna igra], ki jo vsako minuto igra osem milijonov ljudi po vsem svetu!« Sisi Wei ponazori bazen potencialnih »bralcev«.
Ta trend ni nekaj res novega. Izobraževalne igre, ki jih ponujajo mediji, so namreč že tu. Za zdaj verjetno bolj kot ne še kot eksperiment. BBC je razvil igro Syria Journey (ki so jo mnogi sicer označili za precej kontroverzno), v kateri se uporabnik postavi v kožo begunca, odmevna je bila tudi interaktivna multimedijska zgodba o obnovi Haitija po potresu, kjer igralec sprejema konkretne odločitve, ki imajo - takšne ali drugačne - posledice ... In prav ta »angažma« uporabnikov, ko se postavijo ali v čevlje odločevalcev ali v vloge drugih ljudi, je po mnenju Sisi Wei najbolj dragocen element spogledovanja novinarstva z videoigrami.
Ko sem skupaj z ekipo Al Jazeere ulovila ribje nepridiprave, me je prešinilo, da številni, četudi že tako ali tako obubožani, ne bi bežali iz svojih domov, če bi imeli kolikor toliko zadovoljive pogoje za življenje. Zdi se, da ne potrebujejo veliko za mirno življenje, za nasmejane oči, site trebuščke svojih otrok ... A beda, ki nažira njihovo eksistenco, jih sili na pot, in to bedo velikokrat ustvarja tudi pohlep »velikih«, torej tistih, ki jih iščoči boljše življenje v njihovi lastni bližini motijo. In ta primer je le eden izmed številnih.
Nove tehnologije so za številne breme, a so lahko z vsemi inovacijami in novimi perspektivami, ki jih prinašajo, tudi izjemno inspirativne in čudovito orodje za tešitev radovednosti tistih, ki se neprestano želijo učiti, se spogledovati s prihodnostjo in odkrivati, kaj vse razvoj prinaša v vsakdanje življenje. Tudi v novinarstvu. Razvijanje novih platform za posredovanje informacij zato nikakor ni grožnja novinarstvu ali, še več, profesionalizmu v novinarstvu, temveč zgolj eno izmed orodij, ki omenjenega ne bo nikakor (verjetno nikoli) moglo nadomestiti, temveč na sodoben in interaktiven način dopolnjuje njegovo razsvetljensko eksistenco.
