Ko se je spravil na sina, mi je prekipelo

Sem mama, žena, gospodinja, delavka, hči in sestra. Že od majhnega sem morala zaradi očetovega alkoholizma prevzemati večino skrbi in obveznosti, saj sem se bala, da bo mama pod pritiski klonila. Očeta smo se bali, saj je bil sposoben tudi fizično obračunati z nami, zato sem morala skrbeti še za mlajšega brata, ki je pogosto zapadal v težave. Delo mi ni tuje. Vedno sem bila pripravljena pomagati in skrbeti za druge, da jim je bilo dobro. Po drugi strani pa sem komaj čakala, da se osamosvojim, najdem moža in zaživim v svoji družinici, za katero sem si že zdavnaj obljubila, da bo vse drugače. Ko sem spoznala svojega zdajšnjega moža, sem takoj vedela, da je on pravi zame. Bil je nadvse romantičen, pozoren in ljubeč, zaradi česar sem čutila, da se mi je končno nasmehnila sreča in uresničil rek: »In potem sta živela srečno do konca svojih dni«. Že na začetku najine veze sem opazila, da ko on postane napet, se zapre vase, a temu nisem dajala neke velike pozornosti. Bil je moški mojih sanj, zaljubljena in srečna sem stopila z njim v zakon. Preselila sva se v hišo njegovih staršev, kjer sva si uredila svoje nadstropje. Njegova mama ni bila ravno najbolj zadovoljna z njegovo izbiro, njegov oče pa je bil videti bolj zadovoljen. Mislila sem, bo že kako, saj bova skupaj in bo vse lažje.

Kmalu sem spoznala, da mu spolnost neverjetno veliko pomeni. Če mu kdaj nisem ugodila v spolnosti, je dneve, včasih celo tedne dolgo, kuhal neko zamero in me kaznoval s tem, da se ni želel pogovarjati z menoj. Bilo mi je mučno, zato sem potrpela tistih nekaj minut, da je bil mir v hiši. Bil je tudi ljubosumen, kar je kazal s tem, da mi je preverjal telefon in me občasno tudi zasledoval. Vse to so spremljale hude žaljivke in zmerjanja, a ker sem bila že noseča, sem upala, da se bo po rojstvu otroka spremenil. A kasneje sem na svojo veliko grozo ugotovila, da je ljubosumen tudi na otroka! Čeprav sem bila še vsa ranljiva od poroda, je od mene zahteval spolnost in odrival otroka, ki ga je očitno doživljal kot tekmeca. Bila sem zaprepadena in pogovoriti sem se želela z njegovima staršema, ki pa sta me družno zavrnila, češ, da so to najine težave in da v to ne bosta posegala.

Ob koncu porodniškega dopusta sem se vrnila v službo in čeprav mi je bilo težko pustiti otroka v vrtcu, sem se vseeno veselila družbe, saj sem bila med porodniškim dopustom zelo sama. Želela sem se dobiti s kakšno prijateljico in izmenjati izkušnje glede materinstva, a mi je na moje veliko presenečenje mož začel prepovedovati druženja, z argumenti, da se tam dobivamo babe in samo čvekamo in nič ne delamo. Postavila sem se zase in povedala, da so to moje prijateljice, ki jih želim videti, pa me je v navalu jeze porinil tako močno, da sem se ustavila šele tako, da sem zadela od rob kuhinjskega pulta. Dogodek sem hotela pozabiti, a me je podplutba na kolku, ki se je iz krvavo rdeče počasi spreminjala v rumeno, opominjala, da sem zašla iz svoje poti.

Kratka sestajanja s prijateljico sem čez čas vseeno opustila, saj so bili njegovi jezni izbruhi tako mučni. Izmislila sem si izgovore, da se mi ne bi bilo treba sestati na kavi in imeti ob tem občutek, da me opazuje iz avta, čemur je nazadnje poleg sočnih besed, da se kurbam naokoli, sledil tudi udarec. Bilo me je resnično strah, a okolica očitno ni nič opazila, čeprav sem vsak dan z vozičkom hodila v trgovino po plenice in ostale potrebščine, katere je on vsakič znova pozabil, čeprav je imel avto in dobro službo.

Najhuje je bilo, ko sem zaradi reorganizacije podjetja izgubila službo in sem morala poslušati moraliziranje o tem, kako sem vsega sama kriva, da sem zanič delavka, da če bi delala pri njemu, bi me že zdavnaj odpustil, da sem lena in ga izkoriščam, ob tem, da sem vso svojo plačo porabila za stroške in hrano, on pa je porabljal svojo plačo zase, ker je bil mnenja, da je do tega upravičen, saj živim pod njegovo streho.

Prekipelo mi je, ko se je spravil na komaj dveletnega sina. Poklicala sem Žensko svetovalnico in prekinila molk in se še v istem dnevu s sinom preselila v krizni center s samo najnujnejšimi potrebščinami in dokumenti. Odprto in prijazno so me sprejeli, ter mi svetovali kako naprej. Bila sem ganjena in nisem mogla nehati jokati. Če bi vedela, da so na drugem koncu prijazni ljudje, ki naju bodo zaščitili, bi ta korak naredila že prej. Vsem žrtvam želim, da povedo in prekinejo molk o nasilju, ki ga dnevno doživljajo. Želim jim tudi sporočiti, da je na drugi strani življenje!

***

Ime avtorice hranimo v uredništvu.