Tiskane izdaje
Pod kozolci in na njih se je zgodilo že marsikaj lepega in hudega. Je pa kozolec (ne vemo, ali je bil za vse kriv toplar, stog ali tisti na kozla) na novo vstopil v slovensko zgodovino. Žal nekoliko nerodno. 15 udeležencev nekega predavanja o konoplji se je zastrupilo, in sicer z izdelki, ki so jih použili po »uradnem delu«. Gre za konopljino olje, moko, enolončnico(?), piškote, pili pa so tudi konopljin čaj.
Vse se je, kot poročajo, zgodilo, na nekem kozolcu!
Konopljo so znali uporabljati že naši davni predniki, zdaj pa se vrača kot nekaj »modernega«, naprednega, intelektualnega in bogvedi še kaj. Na Štajerskem je nekdaj spadala celo med krajevno omejene dajatve, tako uporabna je bila, zdaj pa je o tej ubogi rastlinici treba prirejati seminarje in podobna čvekanja. Z drugimi besedami: konoplja se nam vrača − toda naravnost v politiko. In politika se seveda dogaja tudi na kozolcih.
Ne bomo dolgovezili: na tistem konopljinem kozolcu so morali posredovati gasilci TGD Žalec, saj prizadeti udeleženci niso bili sposobni splezati dol. Strokovni direktor celjske bolnišnice je povedal, da so tri osebe hospitalizirali, dve na intenzivni terapiji, mnogi so bruhali in bili izrazito psihomotorično nemirni, imeli so bolečine v trebuhu. Nihče ni bil v smrtni nevarnosti.
Vsi zastrupljenci so menda stari najmanj 50 let − kar utegne biti pomenljivo. Konoplja (Cannabis sativa) je bila v naših mladih, revolucionarnih časih simbol nekakšnega upora proti vsemu, zdaj pa ta smrtna kosa kosi med starejšimi. Dobro, saj tudi alkohol in tobak opravita svoje, toda konoplja si je pridobila neko politično konotacijo. Celo v Teksasu, enem najbolj reakcionarnih okolij na svetu, so jo legalizirali, pri nas pa se »dogaja« po kozolcih!
Seveda ne zagovarjamo nobene droge, čeprav je dejstvo, da se človeštvo tako ali drugače drogira od pamtiveka. Nekateri se drogirajo z oblastjo, z močjo nad drugimi.
Je pa ta kozolec nekje pri Žalcu svojevrstna metafora vsega, kar se ta hip in pravzaprav že dolgo dogaja na Šentflorjanskem. Kozolec z zastrupljenimi, drogiranimi gorečneži »novega zdravilstva«, potem pa gasilci, ki morajo plezati gor, da jih rešijo. O tem bi se dalo napisati komedijo ali melodramo, kakor hočete.
Če je oljčna vejica simbol miru, postaja (industrijska ali indijska, vseeno) konoplja nezadržno simbol nekega prizadevanja ljudi, da bodo počeli nekaj po svoje − ne pa po direktivah držav ali celo korporacij. In tu seveda nikakor ne moremo reči, da si nekega prihodnjega trga s konopljo niso rezervirale ravno korporacije. In da nihče na Šentflorjanskem ni že podkupljen.
Tako imenovana civilna družba pa se umika na kozolce. Kjer jo zastrupljajo šarlatani vseh vrst.
