Tiskane izdaje
Strasbourg – Evropski parlamentarci so leto dni po volitvah, ki so bile razglašene za nekakšen prerod demokracije v EU, sredi krize identitete.
Potem ko so voditeljem članic Unije vsilili zmagovitega »Spitzenkandidata« Jean-Clauda Junckerja za predsednika evropske komisije, se morajo v prvem letu spopadati z novo realnostjo dela v EU.
Junckerjeva komisija v okviru svoje protibirokratske revolucije in omejevanja EU na ukvarjanje z najpomembnejšimi zadevami pripravlja veliko manj zakonodajnih predlogov, ki pridejo na poslanske mize. Skratka, tradicionalnega zakonodajnega dela imajo čedalje manj.
Poleg tega pri glavnih evropskih temah zadnjih mesecev (Grčija, migracije, odnosi z Rusijo) sploh nimajo pristojnosti. Pomanjkanje dela nadomeščajo s sprejemanjem najrazličnejših resolucij o vseh mogočih evropskih in svetovnih problemih. Na dnevni red prihajajo kot po tekočem traku in nato končajo v arhivih.
(Protest proti priseljenski politiki EU. Foto: Frederick Florin/AFP)
Tema, na kateri se v zadnjih mesecih v strasbourško-bruseljskem parlamentu najbolj lomijo ideološka kopja, je čezatlantski trgovinsko-naložbeni sporazum (TTIP). Nastala je pisana neuradna koalicija – od skrajne desnice čez zelene do skrajne levice, ki tudi s populističnimi argumenti in miti prepričuje javnost, da Evropi grozi skorajda apokalipsa, če bo sporazum sprejet.
Čeprav bodo pogajanja evropske komisije (v imenu 28 članic) z Washingtonom potekala še nekaj časa in čeprav se želje, da bi bila vsaj okvirno sklenjena do konca leta, verjetno ne bodo izpolnile, evropski parlamentarci poskušajo vnaprej pristaviti svoj lonček in postaviti rdeče linije. Navsezadnje, na koncu sprejemanja mora parlament sporazum že tako sprejeti ali zavrniti.
Tako so parlamentarci zadnje mesece pripravljali resolucijo o TTIP, v pristojnem trgovinskem odboru je velika koalicija po dolgih pogajanjih potrdila uravnoteženi kompromisni predlog resolucije. Ker se v njem niso dovolj jasno odrekli sistemu zaščite interesov vlagateljev z arbitražami zunaj sodnega sistema (razvpiti ISDS), so socialisti pred glasovanjem na plenarnem zasedanju začeli pritiskati na zavoro in se postavljati po robu desnosredinskim partnerjem.
Še več, del socialističnih poslancev se je raje pridružil opoziciji, ki zagovarja popolno odpravo ISDS, ker da bo multinacionalkam omogočil zniževanje socialnih, potrošniških in okoljskih standardov v Evropi. Parlamentarci bi s politično sodbo ISDS sicer »tepli oslovo senco«, saj pogajanja z ZDA še zdaleč niso končana in tudi težko si je predstavljati, da bi glede na jasne zahteve najbolj vplivnih članic ISDS v klasični obliki sploh ostal v sporazumu.
(Foto: Frederick Florin/AFP)
Toda glede na razsežnosti sporazuma in zadržke dela civilne družbe je vsaka razprava in tehtanje argumentov ne samo zaželena, marveč tudi nujna. Le tako se bodo lahko izkristalizirale prave prednosti in slabosti TTIP. Tudi evropski parlament kot eden od vpletenih v sprejemanja sporazuma mora jasno povedati svoja stališča.
Ker je pri glasovanju o resoluciji grozila polomija ali vsaj jasen razdor v veliki koaliciji, se je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz odločil za proceduralno zvijačo. S sklicevanjem na preveliko število amandmajev (okoli 200) je glasovanje preložil za nedoločen čas. Z zadevo se bo spet moral ukvarjati trgovinski odbor.
Nato so na glasovanju desnosredinski poslanci s pomočjo liberalcev še dosegli, da parlament sploh ni opravil niti predvidene razprave o TTIP. Parlament kot samooklicana srčika evropske demokracije ne more niti razpravljati o enem od najbolj žgočih evropskih vprašanj? Na koncu so se kot otroci v vrtcu (ali šoli) drug drugega obtoževali krivde za ves cirkus.
S takšnim parlamentom utegne demokracija na evropski ravni postati farsa.
