Tiskane izdaje
Stališče, predpis ali razlaga predpisa, ki ga zastopa uradnik, je v teh primerih praviloma skregana z zdravo pametjo, smislom kulture in po možnosti še s fiziko, logiko in kemijo. Stališče ali projekt, ki ga zastopa kulturnik, je seveda v harmoniji ne samo z vesoljem ter bistvom kulture in umetnosti same, ampak tudi z dvostavčnim računovodstvom, predpisi o obrambi države, varovanjem kobilic, varstvom pri delu, davčno upravo in ostalimi potrebnimi predpisi in bilancami.
Ker vemo; vsi na ministrstvu so tako in tako slabi fantje in dekleta in mi, njihovi uporabniki, njihov razlog obstoja, smo seveda vsi, brez izjeme, dobri. No, tu in tam kako gnilo jabolko, o katerem samo namigujemo in šepetamo na otvoritvah, ampak ajde ... 99 % vseh.
In kot se zgodba nadaljuje − tokrat, samo tokrat, bo kulturnik odstopil od svojega svetega prav in se, po morda celo formalnem protestu, uklonil, ker itak vsi vemo ... z malimi bogovi na ministrstvu in komisijah se ni za bosti, ker je tako, kot bi se kregal z otrokom: nič jim ni jasno, vedno pa imajo zadnjo besedo ... ali pa ti vržejo kamen. In eto, kulturna karavana bo šla dalje. (S častnimi izjemami Laibach in Jureta N., ki so edini kulturniki, o katerih vem, da so uspešno tožili ministrstvo za kulturo!)
Resnica seveda ni tako zelo preprosta; tudi na ministrstvu obstajajo (vsaj na začetku kariere) zelo prizadevni ljudje, ki so nekje v začetku iskreno verjeli, da bodo lahko ustvarjali boljše pogoje za ustvarjanje ustvarjalcev. Ljudje, ki jih ni do bebavosti opila moč malih bogov in fundamentalnega nerazumevanja, komu in čemu služijo. In ki bi gotovo še zdaj storili, kar je prav. Če le ne bi bilo nevarno. Ali naporno.
Ditto kulturniki; vsi, ampak res vsi, ki ustvarjajo količkaj časa vredno umetnost in kulturo, v resnici s predpisi in razpisnimi pogoji žongliramo, zvijamo, šivamo, režemo, čaramo, flambiramo, cepimo jedra in elektrone ter kujemo predpise in razpisne argumente na vse pretege in čez vse meje − samo da bi zadostili pogosto neživljenjskim razpisnim pogojem tega preživetega, postsocialističnega in komaj-še-funkcionalnega kulturnega sistema, ki ga po lastni volji interpretirajo zgoraj omenjeni uradniki.
Evo, to razumem. Se zgodi, se je dogajalo, tako pač je, gremo dalje.
Ampak TO, kar se dogaja zadnja leta, NI več normalno. Kulturna karavana sicer krevsa dalje, a za seboj že pušča trupla. Vedno več trupel, pravzaprav. In na nekaterih truplih znaki kanibalizma. Do kdaj bo takšna karavana še karavana?
Nazadnje je prišlo pismo. Pod njim je podpisana relevantna, referenčna zasebna kulturna organizacija, daleč najuspešnejša pri črpanju evropskega kulturnega denarja. Organizacija, ki se niti ob kriznih, še manj pa ob običajnih nebulozah kulturne politike iz prvega odstavka javno niti ne oglaša (več). Že dolgo ne. V pismu pa ... debakl. Na celi črti.
Povzetek za tiste, ki vam ni do duhamornega branja kratic in labirinta odgovornosti ministrstev: zaradi konjskega mešetarjenja in nesposobnosti (?) uradnikov na Službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko in Ministrstva RS za kulturo, ki − kljub vsem potrebnim zakonskim podlagam! − ne razpiše ustreznega razpisa, sta onemogočena vzpostavitev in financiranje mreže centrov raziskovalne umetnosti. Zakaj tega hudiča sploh potrebujemo? Na kratko zato, ker bi z njim končno zagotovili stabilno infrastrukturo za sodobno intermedijsko umetnost kot najbolj futurističnim in tehnološko inovativnim področjem − in še za njeno koristno povezavo z gospodarstvom.
Z razpisom naj bi med akterje razdelili 9,5 miljona evrov evropskih sredstev. In centri, ki zaradi zavlačevanja in nagajanja še niti ne obstajajo, naj bi po načrtih Nacionalnega programa kulture do leta 2017 že gostili več kot 25.000 obiskovalcev!
Je problem morda res v razdelitvi porabe sredstev, ki jo predpisujejo določila (sprejetega in potrjenega) operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014−2020 in predvideva delitev porabe sredstev 60 : 40 v korist vzhodne napram zahodni regiji? Je lahko razlog RES tako banalen? (Da bo blamaža še hujša, so različnih mnenj, kako porabiti sredstva, očitno celo kulturni akterji sami!)
Nadaljevanje sage lahko spremljate sami − bla bla odgovor ministrstva je PR-ovsko pričakovano prazen in prozoren, odgovor nanj pa vsaj malo bolj konkreten in začinjen, dejstva ostajajo: denar, ki bi moral financirati perspektiven projekt, ni razdeljen, projekt pa ni realiziran. Kdo bo odgovarjal?
Če bi to bil osamljen primer, bi karavana šla dalje. Pa ni, ampak je le (pred)zadnji kos mozaika z naslovom Ubijanje karavane in pojma v kulturi.
Se še sploh kdo spomni proslulega Centra sodobnih plesnih umetnosti, ki ga je v 2011 po desetletjih prizadevanj za profesionalno obravnavo sodobnega plesa ustanovila ministrica Širca? Ja, prav tisti, ki ga je minister Turk po enoletnem nagajanju in oviranju uradništva preprosto ukinil, kasneje pa je mimogrede poniknil še več kot 153.000 evrov vreden mobilni objekt plesnega studia, namenjen za postavitev v − Mariboru. Kje je zdaj? Kdo bo odgovarjal?
Se je ministrstvo kot soustanovitelj Borštnikovega srečanja in kot pristojno za imenovanje umetniške direktorice sploh odzvalo ob več kot zrežiranem odstopu Alje Predan? Molčalo je.
Celo taisto Kiblino pismo omenja enega izmed predvidenih centrov zunaj Ljubljane, Vitanje, ki je medtem že kadaver, saj je kot intermedijski center že propadel − predvsem po zaslugi prizadevnega in do birokratske skrajnosti ozkega direktorata za ustvarjalnost.
Ne, ne šalim se. Sploh mi ni več do šale. Da, mi takšen direktorat v resnici imamo. Kot da nihče nikoli ni gledal Monty Pythona ali Yes, (prime)Minister. Oziroma ... ga je verjetno gledal in mislil, da gleda izobraževalni dokumentarec!?
Ksevtu je piko na i dodal sam presvetli predsednik vlade Miro Cerar, ki kljub obljubam ni storil nič in s tem dopustil uradnikom − lej ga, spet istim kot v prejšnji zgodbi −, da uničijo eno izmed redkih izvirnih kulturnih idej, kar jih je bilo na Slovenskem v zadnjih sto (!) letih. Je kdo odgovarjal?
Zaključek se, žalibog, ponuja sam po sebi: ministrstvo za kulturo je postalo karikatura in parodija samega sebe oziroma tega, kar naj bi bilo in počelo, vlada pa ne razume niti tega, da je kultura dokazano ekonomsko donosna panoga.
Hudič je samo v tem, da to fundamentalno dejstvo ne samo da ni nikomur v kulturi več smešno, ampak je celo škodljivo − ne samo za kulturo, ampak tudi za ekonomijo in državo. Kaj naj si človek drugega misli o ministrstvu za kulturo, ki je tako negotovo v svoje poslanstvo in vizijo, da mora naročiti študijo javnega mnenja, da bodo končno ugotovili, komu in čemu služi kultura. (Pa še o tem dvomim.)
Če ministrstvo ni sposobno zagotavljati izvedbe že sprejetih projektov in predvsem enakomernega kulturnega razvoja vseh delov države, potem je tako ministrstvo naša Kartagina. Za Kartagino pa je jasno, kaj je treba storiti.
Toliko o dejstvih.
Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale. Zaposlen je kot producent.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
