Tiskane izdaje
Edino življenje lahko vzame mero arhitekturi, edino to ji da življenjsko lekcijo in tu je zares nepresahljiv vir bogastva vedno novih in novih konstelacij, oblikovalskih motivov. Tu so neštete situacije, ki jih pletejo medčloveški odnosi, zakaj ne celo vsi nešteti stiki, ki jih arhitektura pozna po nuji stvari v svojem vsakodnevnem ritmu, s strankami, birokrati, inženirji, samooklicanimi in vedno bolj poredko profesionalnimi kritiki ...
Arhitektura je ena sama abstrakcija življenja, njegova v trenutku zamrznjena utilitarnost. Vrh tega tiste enkratne, genialne stvaritve krasi enkratna osebna interpretacija vse te realnosti, zakonitosti, ki je z druge strani videti prav posebna, presenetljivo ista stvar.
A za arhitekturo je hkrati ključno, da tam nekje spodaj v temeljih resnično leži na realnosti, in pri kvaliteti je drugačnost vedno pristna, vedno takšna, kot jo avtor osebno doživlja. Danes, v tem čudovito zategnjeno liberalnem trenutku se brez svetilniških manifestov tako kmalu zazdi, da je vse ena sama formalna igrivost, zadaj pa bore malo. Fasada z okroglimi luknjicami ali črticami, lesene palice vertikalno ali horizontalno, ima beton en kamenček preveč, je 13 grč na kvadratni meter ravno prav ali je ena preveč?
Dejstvo je res, da visokoletečih, širšedružbeno srce parajočih manifestov, ki naj bi napolnjevali arhitekturo z vsebino, danes pač ni na spregled. Tudi znotraj stroke ni ničesar, kar bi poleg obilice fotografij podalo ideje, ki bi vnesle med arhitekte konsenz, ki bi obveljal več kot par let. Je res možno, da je temu tako samo zato, ker je arhitektura zares trčila ob življenje?! Tisto vsakodnevno banalno življenje, ne ob njegovo vizijo, ne ob daljnega idealiziranega sorodnika, ne, prav tega tu naokoli in tja daleč naokoli po svetu. Tudi tisto življenje, ki se nikakor noče ukalupiti v teoretske analitično-indukcijske okvire, ampak vari svoje raznovrstne, kontradiktorne, a tako lepe situacije, in ki to počne kar v nedogled.
Nova arhitektura, banalna arhitektura trenutka tu in zdaj? Svobodno patetična, kot zna biti življenje, radostna. In ta misel me spomni na podobo, ki me je opomnila na to nekoliko pozabljeno igrivost, drznost arhitekture, ilustracijo otroške knjige. Ena od ilustracij, tistih pravljičnih, ki jih konzumirajo mala neprilagojena bitjeca z neomejeno domišljijo in zvedavostjo. S tistima, ki sta tako pogosto nato racionalizirani in razloženi, a zares samo čakata, da si ju vzameš nazaj. In ponovno pogledaš posteljo s krivimi nogami, gobami, ki rastejo iz vršičkov, in vzmetnico, iz katere prav anatomsko štrlijo vzmeti in se smejejo v brk gravitaciji. In si dovoliš nasmešek, tak nekontroliran, sredi dela na sila resnem arhitekturnem projektu.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, vodja za tržnih in potrošniških raziskave v Gorenju, pobudnica lokalnih Global Service Jam delavnic in soustanoviteljica zavoda Servis8.
