Tiskane izdaje
V zenitu sončne pomladi sem po nabrežju Ljubljanice hitel s sestanka nazaj v studio. Z zavistjo sem ošvrknil prepolne vrtove lokalov: večinoma mladi ljudje, na vrhuncu delovnih zmožnosti, še ne pred četrto popoldne, brezkrbno srkajo pivo. Turisti v domačem mestu. Spomnil sem se nedavne pripombe enega od slovenskih prominentnih poslovnežev, da česa takšnega v Nemčiji ali Švici res ne vidiš.
Vsak resen oblikovalski studio prej ali slej potrebuje vodjo projektov, se pravi nekoga, ki skrbi za to, da komunikacija med naročnikom in kreativo poteka tekoče, da je delo opravljeno v dogovorjenem času in da je račun izdan. V IlovarStritar nismo nikoli imeli zaposlenih tovrstnih profilov, zato z Robertom opraviva tudi ta del posla. Domišljam si, da sem se v vseh teh letih tako izuril v nalogah vodje projektov, da bi brez težav tovrstno službo opravljal tudi v kakšni večji agenciji.
Večina ljudi, ki niso ravno zgrešili poklica ali ne sovražijo na smrt svojega dela, je povsem sposobna kakovostno opraviti svoje delovne zadolžitve v šestih urah, tisti bolj počasni pa v osmih. Govorim seveda o neto času: šestih urah intenzivnega dela, z minimalnimi prekinitvami. Nikoli nisem razumel bahanja, češ, moj delavnik je dolg dvanajst ur, ker sem pač garač. Ali pošiljanja e-sporočil sredi noči. Zlasti zato, ker sem sam neredko za računalnikom občutno dlje, kot svetujem v tem tekstu. To je posledica tega, da v lastnem podjetju opravljam več vlog, kar je seveda moja zavestna odločitev.
Obstaja pa še ena težava, ki je onkraj mojega nadzora. Situacija, v kateri naročnik ne opravi svojega dela dogovora in, denimo, zamuja z oddajo vsebin ali pa so te pripravljene pomanjkljivo. Ker proces poteka v delovni verigi, se ponavadi zalomi na koncu, pri izvedbi: zamujanje, večkratno ter mučno ponavljanje nalog je neredko pripraven izgovor izvajalcev, zakaj je izdelek manj kakovosten. Ali pa v »beta verziji«. Prepričan sem, da bi morali vsako dodatno delo oziroma ponavljanje nalog, ki se podvajajo zaradi napak, ki so nastale na naročnikovi strani, zaračunati. Če bi to počeli vsi ponudniki storitev, bi kmalu tudi naročniki spoznali, da se jim dobro načrtovanje aktivnosti preprosto izplača.
Kreativcu v meni se seveda upira preštevanje denarja in vulgarno vrednotenje dela v okviru urne postavke, vodja projekta pa mi pravi, da brez matematike ne bo šlo. A vendar je tukaj še nekaj − strast do dela. To so tisti trenutki, ko smo pozno ponoči že v postelji in nas pokonci dvigne ideja, ki jo hočemo preveriti takoj in nas posede nazaj za računalnik, tudi do zgodnjih jutranjih ur. Vendar o tem ne govorimo. To je naša stvar. Tako nastajajo izjemne stvari in ni urne postavke, ki bi to lahko ovrednotila. Vendar tukaj tiči pomembno spoznanje: to počnemo zato, ker to hočemo. Ne zaradi nesposobnosti, lenobe ali brezbrižnosti nekoga, ki je v verigi delovnega procesa nekje pred nami.
V pavšalnih opazkah, ki se nanašajo na delavnost, se pogosto daje prednost formi pred vsebino. Potencialni zaposlovalec se zgraža nad množico, ki deluje dekadentno, sprejemljivo pa bi bilo, če bi prav ti ljudje ždeli za računalniki do sedmih zvečer brez najmanjšega delovnega učinka. Seveda je treba priznati, da brezdelje ter neučinkovitost nista povsem neznana v teh krajih, zlasti v delovnem sektorju, kjer so navajeni, da plača pride vsak mesec iz bankomata, ne glede na kakovost dela, ki je bilo opravljeno.
Ko sem bil star dvajset let, nisem hotel v tujino in tudi zdaj me tja niti najmanj ne vleče. Rad verjamem, da imamo v Sloveniji (še vedno) kakovostno življenje, ki ni posledica zabušavanja v službi. Verjamem, da je mogoče, z dobrim načrtovanjem, veseljem do dela in pravim znanjem na pravem mestu delo opraviti v času, ki omogoča tudi to, da potem brez slabe vesti spijemo pivo ali dve ob Ljubljanici. Je v korporativnem zverinjaku upravljanja s človeškimi viri, v katerega se spreminja ta svet, še kaj lepšega?
Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost -− kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
