Tiskane izdaje
Italijanski fotograf Fabio Bucciarelli je pred kratkim na svojem profilu na facebooku zapisal: »Lepo je videti vse fotografe, ki ta hip delajo na otoku Lesbos v Grčiji, ko odložijo svoje fotoaparate in pomagajo beguncem. Vendar ne pozabite, kaj vas je pripeljalo sem«.
Podobnih izjav kolegov fotožurnalistov sem v zadnjem času, ko se v naši neposredni bližini soočamo z begunsko krizo, slišal kar veliko. In videl tudi precej nerazumljivih dejanj.
Na primer, ko te vsega hudega vajena in pred vojno bežeča človeška duša prosi, da je med njenim begom v varnejše zavetje, v družbo, kjer ni vsakodnevnega strahu pred smrtjo, ne fotografiraš ... in nato od posameznika z varnim zavetjem in s fotoaparatom v rokah dobi odgovor, da je pač v »njegovi« državi, kjer veljajo »njegova« pravila, torej pravila, da šibkejši nimajo pravic, medtem ko posamezniki z uradnimi pooblastili ali z višjim družbenim statusom vse to imajo.
Vsi se verjetno še spomnimo posnetka izpred meseca dni, na katerem je madžarska snemalka v vsem svojem »nadčloveškem« prepričanju spotaknila bežečega Sirca z otrokom v naročju. Še dobro, da je bil to trenutek velike medijske pozornosti, zaradi česar je bizaren dogodek ostal zabeležen in zaradi česar se je do njega lahko vzpostavila kritična os.
Pa vendar − koliko je trenutkov, ko mediji niso navzoči, ko mediji niso priča podobnim ali še hujšim situacijam? Ko tega svet potem ne vidi. Ko se zanimanje medijev preusmeri drugam, imajo posamezniki, ki stojijo tem bežečim dušam nasproti, večjo željo po zlorabi svojega položaja v družbi. Ko policist ali vojak v zavetju noči in brez medijskih reflektorjev izrabi svoj položaj in zlije nezadovoljstvo nad šibkejšimi.
Bilo je na meji med Grčijo in Makedonijo, kjer so nesistematično vsega dobrega hoteči makedonski vojaki zadrževali begunce na prepolnem mostu čez suho strugo reke Konska v Gevgeliji. Navzočih nas je bilo tudi nekaj posameznikov, ki smo fotografsko spremljali dogajanje. Vsak od nas je stisko beguncev podzavestno doživljal drugače. Sam sem občutil nemoč, saj bi lahko že naslednji trenutek bil sam eden izmed množice. Poskušal sem razumeti položaj pripadnikov makedonskih oboroženih sil. Poskušal sem tudi razumeti, zakaj makedonski kolega pomaga vojakom in jim namiguje, kje se hočejo nekateri begunci izogniti kaosu na mostu. Je bil tam zato, da bi ovajal? Je bil tam zato, da bi s svojo fotografijo ozaveščal? Je bil branitelj svojega naroda? Ali bi bil lahko bolj sofisticiran, kot na primer italijanski kolega, in bi bil tam zaradi slave, zaslužka, nagrad?
Verjamem, da iskrenost do sebe in do fotografiranega subjekta lahko prinese zadovoljstvo za oba. Human odnos do fotografiranega posameznika in poštenost do sebe in okolja peljeta do verodostojnosti. Že tako in tako smo vojni dobičkarji oziroma dobičkarji na račun šibkejših. Humanost naj zato ne ostane samo beseda, ampak tudi dejanje. Ko bom zaprl oči, si želim, da bi svetu pustil nekaj dobrih dejanj in ne bi imel polne omare nagrad in nedefiniranega kroga preračunljivih občudovalcev.
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Ana Osredkar, business development manager v Gorenje design studiu, soustanoviteljica zavoda Servis8 in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR
