Kreativno: Izpostavljena lega

deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom (vir: SSKJ)

Naj vas ne bo strah, ne bom pisal o tem, zakaj se mi zdi letošnji BIO dober ali slab. Nikoli nisem imel občutka, da me »stari« Bienale industrijskega oblikovanja kot diplomiranega oblikovalca vizualnih komunikacij usodno zadeva, čeprav so del razstave običajno namenili tudi celostnim grafičnim podobam podjetij. Prvi prelom s staro, šepavo, postano prakso se je zgodil pred dvema letoma, popolno manifestacijo revolucionarne reforme pa so na BIO izvedli letos, na 50. obletnico. Ideja se mi zdi super: raziskovanje, raziskovanje in še enkrat ... raziskovanje. Renesanso takšnih pristopov bi sicer pričakoval najprej v izobraževalnih institucijah, a je, za zdaj, umeščena v Muzej za oblikovanje in arhitekturo. Tudi prav.

Doma in v tujini so, kot sem bežno ugotovil, radikalni prelom s starim večinoma pozdravili, sam pa nisem zagrešil nič več kot to, da sem svoje socialno omrežje opozoril tudi na drugačen pogled. Vsem hvalnicam ob bok sem, v iluziji varne zasebnosti facebookovske dnevne sobe, pripomnil, da se mi zdi alternativni pogled dober, če ne zaradi drugega, ker se le redko strinjam z zapisi znanega kolumista. In to strinjanje je bilo le kimanje naključnega kulturno udejstvujočega, ne pa kakršna koli strokovno utemeljena kritika. V napovedovanju prihodnosti se ne počutim kredibilnega, v vsakodnevni konceptualizem privolim le, če ta postane tratenje tujega (naročnikovega) časa in (javnega ali zasebnega) denarja.

A vendarle sem si posredno prislužil oznako. Nekateri (očitno osebno prizadeti) komentatorji so, po zlivanju ognja in žvepla nad lik in delo večnega kolumista, v en paket zapakirali vse, ki nismo revolucionarno prepričano izražali neomajne vere v novi svet. Ali pa vsaj »modro« molčali. Zapakirali so nas v pripravno embalažo »konservativnega dela stroke«. Prav zabava me, kako hiter je lahko preskok od mlajšega prevratnika (za kar so me tudi že označili) do prepričanega konservativca. To me spomni na Churchillovo izjavo, da je mlad človek, ki ni liberalen, brez srca, star pa je brez pameti, če ni konservativen. Dvajseto stoletje je ostalo tam, kjer je v tem trenutku nekdanji BIO: predalčkanje in lepljenje oznak, v politiki, gospodarstvu in javnem življenju, star slovenski nacionalni šport iz časa med obema vojnama pa je aktualen vsaj toliko kot urbano vrtičkarstvo.

Zdi se, kot da je argumentirano soočenje mnenj v teh krajih prej izjema kot pravilo, kot da smo ves čas v nekakšnih izrednih razmerah. Slovenci imamo, temu primerno, tudi dramatično besedo: izpostaviti se. Vse je bolje kot izpostavljena lega, so nas naučili že v osnovni šoli. Če postavljaš vprašanja, boš v skupnosti v najboljšem primeru obveljal za težaka, v najslabšem pa za bedaka. Tujci se praviloma ob prvem srečanju s slovenskim občinstvom ne morejo načuditi, kako neangažirani smo pri postavljanju vprašanj in sodelovanju v razpravi. Low profile bi lahko rekli.

Večkrat sem že slišal lastnike uspešnih podjetij, kako trdno verjamejo, da je k njihovemu uspehu v preteklosti pomembno prispevalo »letenje pod radarji«. O svoji navzočnosti (in uspehih) so torej obveščali le zainteresirane, (domnevno) zavistno večino pa so puščali v informacijskem mrku. Morda pa je vse skupaj v naših genih, stalna nizka preža pa še ena (avstro-ogrska) preživet(ven)a strategija iz časov prve svetovne vojne, ko si je redkokdo pri zdravi pameti upal pogledati iz šicengrabna.

Velikokrat mislimo, da je nestrinjanje, čeprav izrečeno v nesrečno grobi maniri − napad. Razumem prizadete, ki se mesece trudijo po svojih najboljših močeh in znanju, da bi nekaj naredili bolje. Razumem, da pomeni vsako negodovanje grožnjo, ki lahko omaja tisto, kar so mukoma zgradili. Sam sem (pre)pogosto na tej strani. A včasih se je vendarle treba zavedati, da nasprotno mnenje ni enako napadu in da na izstreljeno signalno raketo torej ni treba odgovoriti s težkim topništvom. Najmanj, kar lahko priznamo ustvarjalcem BIO (in jim zato tudi čestitamo), je pogumna postavitev na izpostavljeno lego, a prav zato lahko pričakujemo tudi sprejemanje kritike. Za pluralnost mnenj, še en izraz, na katerega smo skoraj pozabili, bo namreč koristno, da ne bo vsa repa na slovenskem vrtičku poravnana in bo kakšni (pa čeprav kisli) dovoljeno pogledati tudi nekoliko ven.

Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.