Tiskane izdaje
»Če ne najdeš konca, je nekaj narobe z začetkom,« so besede legendarnega scenarista in režiserja Srdjana Karanovića, ki so se me za vedno prijele. Izrekel jih je na scenaristični šoli Pokaži jezik, tam nekje leta 2000, v Trenti, ki je tiste čase veljala za scenaristično bazo. Tam sta nas v scenaristiki brusila Zdravko Duša in Miha Mazzini, Tamara Langus pa nas je skrbno priganjala. Koga vse nam v Trento niso pripeljali! Poleg Karanovića so naše scenaristične podvige spremljali Mogens Rukov, Davor Janjić, Jan Cvitkovič, Ana Lasić, Karpo Godina ... same mojstrice in mojstri!
V scenaristični šoli Pokaži jezik sem se znašla na pobudo danes scenarista in režiserja Matevža Luzarja. Na razpis za šolo sva prijavila zgodbo, ki sva jo sestavila iz dveh skupnih zgodb. Mene je takrat zanimal snuff film, Matevža akcija ropa trgovine. Nastala je zgodba o tem, kako trije mladci napadejo lokalno trgovino, da bi ugrabili žrtev ali dve, ki bi ju v imenu filmske umetnosti in zabavljaštva v resnici mučili, da bi ustvarili pristno nasilje, ki ga ni mogoče zaigrati. In iz tega bi naredili film. Zgodba, kako resnično morijo, ubijajo, brez pomoči posebnih učinkov. To je ta snuff. Filmski žanr, zavit v nelagodje in privlačnost mračnjaštva, neposredno povezljiv z imenom Charles Manson in tudi s hollywoodskimi videotekami, ki so v osemdesetih pod pultom domnevno izposojale snuff filme. V scenariju je šlo v neki točki tistim trem mladcem vse narobe. Ali pač prav. Z Matevžem sva v samem učnem procesu nato zavila vsak po svoji poti, zdi se mi, da je njega prevzela druga zgodba, ki se dogaja v mesnici v stari Jugoslaviji.
Po napisanih ali so-napisanih dveh scenarijih za celovečerni film, za enega kratkega, za en TV-film, za celovečerno risanko, za nekaj delov igrano-dokumentarno-izobraževalne TV-serije in za eno sezono komične TV-nadaljevanke, sem pisanje filmskih scenarijev obesila na klin. Od tega se ne da živeti. No, razen če nisi Matevž Luzar in morda pri nas še kakšna redka izjema. A veščine, pridobljene v scenaristični šoli Pokaži jezik, vednarle niso šle vnemar. Pomemben del moje strategije preživetja temelji na pisanju besedil, priložnostnih promocijskih scenarijih in zadnjih nekaj let tudi na pripovedovanju zgodb blagovnih znamk.
V scenaristični šoli Pokaži jezik sem se začela obrtniško učiti pripovedovanja zgodb. Odkrivati njihove elemente, razumevati perspektivo zgodbe, razvoj njenih junakov, njihovih medosebnih odnosov, premikanja po prostoru in po časovni premici ali krožnici ter nizanju dogodkov na njej. Razvija se zgodba, razvijajo se njeni junaki, nastajajo dialogi, zgodi se sprememba. Malo se sicer ustrašim sama sebe, ko pomislim, kakšna tema me je v času kazanja jezika privlačila. Ampak ja, saj vem, v sami zgodbi snuffa kot takega me je zanimala pristnost. Prav tisti isti element zgodbe, iz katerega danes gradim zgodbe blagovnih znamk. Kaj je izvor ideje za produkt, podjetje, storitev? V njem, v tej avtentičnosti, tiči edinstvena razlikovalna prednost, ki lahko postavi prave in zdrave temelje za razvoj blagovne znamke. To so dobre zgodbe. In dobre zgodbe blagovnih znamk najdemo v pogovoru z njihovimi ustvarjalci. Poslušaš, sprašuješ, poslušaš, sprašuješ in nato jo odkriješ, prepoznaš, identificiraš, prečistiš. Bam!
So pa tudi zgodbe, ki niso dobre. Kot doslej največje napake pripovedovalcev zgodb blagovnih znamk prepoznavam to, da:
1. hočejo povedati vse, kar vedo, v isti sapi,
2. hočejo povedati preveč ali pa
3. ne vedo, kaj morajo ali imajo povedati.
Zgodi se tudi, da zgodbe ni, ker je namesto nje eno samo nakladanje. Takrat je bolje, da čim prej postaviš piko. In ne dodaš niti črke več. Odideš. Ampak to je že druga zgodba.
Še nekaj za konec. Nedolgo tega sem podjetnika, ki ima za seboj 20-letno tržno zgodovino tehnološko-proizvodnega podjetja, vprašala, kaj je največ, kar ti lahko na podjetniški poti, še zlasti na začetku, da drug, bolj izkušen podjetnik, mentor, učitelj. Kot iz topa je izstrelil: »Storytelling.« Največ, kar lahko drug drugemu dajemo, so zgodbe. Zato pripovedujmo le najboljše! Tiste, za besedami katerih stojimo, tiste, pri katerih se zadnja pika postavi sama od sebe. Tiste z najboljšimi konci. Ti pa imajo svoj izvor v začetku.
V neizmerno veselje mi je, pomešano z nostalgijo po času, ko sem dneve in tedne sedela s svojo zgodbo ter junaki in pisala, pisala, pisala, da vas lahko ob tejle pišoči priložnosti povabim na pogovor o tem, kako se pripovedujejo dobre zgodbe. Matevž Luzar bo v četrtek, 20. 4., ob 19. uri v Punktu delil svoje znanje in izkušnje. Svoje zgodbe.
P. S.: Za hrano poskrbimo skupaj.
Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
