Tiskane izdaje
Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS) je, kot je to zapisano na njihovi spletni strani, edino tovrstno stanovsko združenje v Sloveniji. Nekateri člani društva, ustanovljenega v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so prejemniki oblikovalskih nagrad, so pa tudi takšni, ki niso. DOS združuje različne vrste oblikovalcev: tiste za vizualne komunikacije, industrijske in unikatne oblikovalce, menda celo kostumografe in fotografe.
Za DOS sem prvič slišal takrat, ko sem naletel na njihov najpomembnejši dokument − cenik. To je verjetno prvi (in edini) javni priročnik, ki je pomagal slovenskim oblikovalcem ovrednotiti njihovo delo. Oblikovalec se je moral najprej včlaniti v društvo, potem pa je prejel rdečo knjižico, v kateri so bile poleg popisa tipičnih nalog grafičnega oblikovalca navedene točke, na podlagi katerih je bilo mogoče določiti ceno.
Znamenito rdečo knjižico sem nazadnje videl pred sedmimi leti, ko sem bil še član DOS. Takrat oblikovanje identitet blagovnih znamk, spletnih aplikacij, načrtovanje uporabniške izkušnje itd. s cenikom DOS niso imele kaj dosti skupnega. V svetu, kjer znak in vizitka že nekaj časa nista bila več najpomembnejša elementa celostne pojavnosti, smo si mnogi pomagali sami in sestavili interne cenike, ki so zgolj v določenih delih temeljili na ceniku DOS.
Resnici na ljubo je s tem izgubila predvsem oblikovalska skupnost oziroma stroka. Nedostopnost internih cenikov in članom DOS dostopni, vendar le pogojno uporabni cenik sta lahko le olajšala pot cenovni stihiji in nelojalni konkurenci. K nižanju cen so svoje prispevale tudi oglaševalske agencije, ki so svoje, sicer visoke cene klestile na račun oblikovanja, zastonjkarski natečaji in kakovost ubijajoči kriterij najnižjega ponudnika pri javnem naročanju.
Najmanjši skupni imenovalec
Najmanjši skupni imenovalec stanovskih združenj je torej cena, strokovnih pa minimalna kakovost dela njihovih članov. Zadnje je lahko zapisati, težje pa uveljaviti. Morda ravno zato Bienala slovenskega oblikovanja ne organizira DOS, temveč Fundacija Brumen. Vendar je vzdrževanje enotne cenovne prakse, ki se kaže v najnižji možni ceni, za preživetje stroke ključno, saj omogoča profesionalnost.
Oblikovalci se slabo zavedamo dejstva, da naši naročniki bolje od nas razumejo pomen cene. Pogosto nam ni jasno, da če bomo v posel z rednim naročnikom vstopili s premajhno ceno, nam te nikoli ne bo uspelo zvišati. V dolgoročnem sodelovanju pa bo naročnik po vsej verjetnosti želel še kakšen dodaten popust. Popusti v višini na primer 30 odstotkov ali več pri naročniku lahko vzbuja zdravorazumske pomisleke o tem, ali smo za to ceno sploh sposobni opraviti posel korektno.
Konkurirati s ceno je povsem normalen način poslovanja. Tudi v oblikovanju. Konkurirati zgolj s ceno pa je v kreativnih poklicih škodljivo početje: kratkoročno sicer lahko izloči trenutno konkurenco iz posla, dolgoročno pa škodi poklicni prihodnosti vseh in predvsem prihodnosti tistih profesionalcev, ki šele vstopajo na trg. Lahko bi sicer verjel v pravilo naravne slekcije na trgu, vendar bi se osebno raje zanesel na regulacijo, torej na vzpostavitev enotne politike najnižje cene.
Preživetje
Prirejanje oblikovalskih dogodkov in objavljanje zajetnih pregledov kakovostnega slovenskega oblikovanja je slaba popotnica v prihodnost oblikovalskega poklica, če so bila ta dela opravljena pod ceno. Delati po dumpinških cenah je verjetno enostavno, če svojo eksistenco vzdržuješ vzporedno, denimo v javni službi. Vsi pa nimamo ali ne želimo te možnosti, zato je za omogočanje minimalnih standardov strokovnega delovanja potreben cenzus. To je ena od poti normalizacije slovenskega profesionalnega oblikovalskega okolja, ki ne bo v patološko odvisnem odnosu z državo in v stalnem jamranju o premalo plačanih kulturnikih.
Umetniški plakat je v vseh obdobjih novejše zgodovine vselej našel pot v okvir na steni, v Narodno galerijo ali do oblikovalskih nagrad, kompleksnega oblikovanja identitete blagovne znamke pa se ne bo lotil nihče pri zdravi pameti, ki s tem delom ne bo zaslužil niti za pokritje osnovnih stroškov dela. Oblikovalci različnih profilov se ne bomo nikoli zmenili, kaj je pomembno za stroko, lahko pa se dogovorimo, koliko je vredna delovna ura.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij, deluje tudi pod blagovno znamko IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
Po dosjeju kreativnih blogov lahko brskate TUKAJ.
