Tiskane izdaje
Mislim, da je Robert Ličen tisti, ki je med svoje bolj priljubljene umestil tudi tisto o dveh fazah v življenju, prvi, v kateri se brusijo sekire, in drugi, v kateri se odhaja v gozd na sečnjo. Nekaj let pred tem, ko sem ga prvič slišal predavati, sem sicer brez sočnosti tovrstne primerjave sam začutil, da je bilo dovolj študija, dovolj revij in internetnih arhitekturnih portalov in strani, seminarjev, konferenc in podobnega strokovno koristnega dela in da je prišel čas, da pokažem kaj, če kaj, znam. Preprosto, da se postavim tja nekam med preostale ljudi in se zaderem, da znam delati arhitekturo.
Vse navedeno sem povsem resno odvrgel, mimogrede še televizijo, in se vrgel na (kar je izgledalo kot) delo. To je trajalo par let, arhitektura pač je takšna stara koka, ki se le počasi obrača po vetru. No in sem sekal in sekal in prisekal do letošnjega leta, ko sem se spomnil na tole misel v trenutnem kontekstu beguncev iz Bližnjega Vzhoda. Ko sem namreč pred časom začutil željo, da grem v akcijo in pomagam, kot lahko, se mi je zazdelo, da je to spet to. Treba je govoriti o strpnosti in to glasneje in več, treba je obuti gojzarje in se pridružiti prostovoljcem, tako se mi je zazdelo, ob čemer pa sem se pomalem spraševal, če sem se zares primerno opremil.
Pa sem, ko sem o tem na glas razpredal, kaj kmalu spoznal vso različnost pogledov na situacijo. Med prizadetostjo in sočutjem ljudi okoli mene najpogosteje tudi strah. Ta me je presenetil.
Prepričan sem, da nihče ne ve, kakšen bo ustroj Slovenije čez petnajst, dvajset let. Tega nismo vedeli pred prihodom beguncev, tega ne vemo zdaj z njimi. Ti izmučeni ljudje na naših mejah nimajo absolutno nič s tem. Če bi napisal to izjavo o pomanjkanju vizije pred dvema mesecema, bi požel odobravanje in strinjanje, ki bi se povečini vezalo na »politiko brez kompasa«, skorumpirano gospodarstvo in »pokvarjene posameznike«, stavim!
Pa ob tej nepredvidljivi prihodnosti ni bilo zaznati takšnega strahu, kot danes ob trenutno najbolj žgoči temi. Pomislil sem, da gre morda za strah pred izgubo tiste čudovite skupne preteklosti, tiste bunga bunga koreografije najbolj priljubljenega izmed politikov, predsednika Boruta, morda tiste »strateške« prodaje Mercatorja, ali pa vseh tistih ponesreči podobnih si magisterijev in doktoratov ...
Obrnimo stran, morda pa je v trenutnem strahu zaznati tiho priznanje, da še donedavnega nismo živeli tako zelo slabo? Neverjetno, a karkoli že je vezano na ta strah, je vzrok, da ta sploh obstaja in za tako razširjeno pomanjkanje poguma, kreativnosti in podjetnosti. To je tudi ime programa, v katerem tako zelo rad sodelujem in s katerim v ekipi parih entuziastov izvajamo delavnice po srednjih šolah z željo, da v šolah nabrano znanje mladim začinimo in aktiviramo z naštetimi sposobnostmi.
A zares je razvijanje vseh treh lastnosti vseživljenjski projekt. Prav begunska situacija je to tako lepo prikazala. Situacije, ki jo zaznavamo kot novo in ki ji ne moremo ubežati, bi se morali lotiti prav s pogumom, kreativnostjo in podjetnostjo. V tem kontekstu niso pomembne končne aktivnosti, ne recepti za rešitve, ni pomembno ali se nekdo odloči za finančno podporo ali se sam odpravi na mejo deliti hrano, zbere oblačila, deluje v okviru policije, gasilcev, civilne zaščite, kot novinar. Navkljub nujnosti akcije v danem trenutku so zares pomembnejši temelji, vrednote.
Gre preprosto za to, da je treba te lastnosti spodbuditi, jih razvijati in negovati in z njimi aktivno zagrabiti življenje ter z njimi gledati v prihodnost. Kajti ne gre samo za trenutno situacijo, tudi, ko bodo begunce na naslovnicah zamenjali na novo odprti kilometri asfalta, bomo zares potrebovali to osnovo, te principe delovanja. In spet bomo končali v aktivnostih vsak po svoje, a karkoli bomo že počeli, se ukvarjali s športom, podjetništvom, umetnostjo, gospodinjstvom ali filantropijo, bomo dodali svoj košček v mozaik strpne družbe.
K temeljem in temeljnim vrednotam se vračamo celo življenje. Prav vsaka sekira namreč otopi in tako kolobarimo po poti od gozda do doma ter nazaj.
