Kreativno: Lepa moja Arabíja

Mladostna sanjarjenja, ni vrag, da niso bila še posebej močna v teh iztekajočih se dnevih poletja, so se znala tako lepo plesti okoli štimung, ki so jih vzbujale reportaže in intervjuji Ervina Hladnika Milharčiča, ki se je v tistih časih potepal po bližnjevzhodnih krajih. Vsi mogoči liki so se prepletali z zaprašenimi trgi in monokromatskimi krajinami. Naravne, še večkrat pa urbane krajine so narekovale tempo navidezno ležernemu kramljanju, v katero so bile vpete ostre pronicljive misli, ki niso nikoli zgrešile zgodovinskega pedigreja in ne širšega kulturnega konteksta. V isti koš spominov padejo še romantične in meni tako zelo ljube podobe iz filmov, kot je Čaj v Sahari. Severna Afrika in Bližnji vzhod se v teh spominskih občutjih, prilično romantičnih, povsem prepletata. In vsi ti spomini se lahko z današnje perspektive, tiste, ki se danes poraja nekje tu sredi evropskih gričev, zdijo na hitro tako starikavi, tako preživeti in tako polni idealiziranja.

Današnji toni pogovorov, ki se vrtijo o teh krajih, so povsem drugačni. Včasih se mi zazdi, da kot so predstavljeni danes, so ti bližnjevzhodni kraji tako rekoč nepredstavljivi za življenje. Tisto tako imenovano normalno življenje, seveda. Kraji, od katerih so nekateri resnično fizično sesuti in drugi do skrajnosti ožigosani z nepregledno množico stereotipov, so resnično težko dom »normalnim« ljudem, kaj šele tistim Milharčičevim prijaznim, izobraženim, pronicljivim in vsaj rahlo zajebantsko skuliranim profilom. Na te kraje se danes gleda ali z vzvišenim prezirom ali z usmiljenja prepolno empatijo.

In ko tako v pogovorih omenim, da delamo, oblikujemo v tistih krajih, praviloma prejmem tudi sam pomilujoče trepljanje v smislu »koliko hudega ali vsaj gnilega mora danes človek požreti, da pride do dela«. Brez razlage, kako samoumevno je pravzaprav lahko delo v teh krajih s perspektive ljubljanskega biroja, že težko razložim, da so dnevi in tedni, preživeti v tistih krajih, tako zelo prijetni. Da uživam v pozornosti, ki sem je deležen, gostoljubju in smehu, dolgih pogovorih z ljudmi, ki jim uradno rečemo poslovni partnerji, pa jim s tem dejansko delamo krivico. In seveda pogajanjih, ki so pregovorno zahtevna, a v treh letih dela na Bližnjem vzhodu zdaj podpisujemo prvo pogodbo. Doslej so to nalogo vedno opravljali gentlemen's agreements. In še vsi do danes so držali. Brez odvetnikov, aneksov in prilog. Laptop vedno leži na mizi v lokalu, moja torba na stolu poleg mize, medtem ko skačem naokoli. Občutek svobode in zaupanja je pri tem presenetljivo močan. Pozdrav neznanca s ceste ni prav nič nenavadnega. Nasmeh je gratis. Ure sestankov, datumi oddaj projektov in terminski plani gradnje so ... dogovorni. Živa stvar, ki raste, medtem ko se jo s pridom zaliva z novimi in novimi pogledi s te in one strani, »objektivnimi« novostmi in periodično ponavljajočo se urgentnostjo zaključevanja.

Vse to niti slučajno ni poveličevanje politike držav, v katerih se zadržujem zadnje čase, niti slučajno ni pavšalno zagovarjanje družbene ureditve, prav tako ne vpletanje v verska vprašanja. Je zgolj opomnik − sredi časov monotonih poročanj iz bližnjevzhodnih krajev − o še vedno živih štimungah iz Milharčičevih zapisov in Bertoluccijevih kadrov. Resda morda nekoliko romantično obarvani opomnik o vseh ljudeh, ki ne glede na politiko, družbena pravila in vero čarajo maksimalno gostoljubno, rahlo ležerno ozračje.