Tiskane izdaje
Ne vem, kaj se je zgodilo, a zadnje čase imam popolnoma drugačne prezentacije. Nisem niti spremenil predstavitvenega pdf-ja, v katerem še vedno manjka nekaj zadnjih projektov, prav tako nisem odkril tople vode ali se oklenil novih velepoteznih stavčnih marketinških umotvorov.
Ne. Spremenilo pa se je nekaj bistvenega. Na mojih prezentacijah se nam uspe zabavati. Smejimo se, res, še jaz sem presenečen, navadno sem nekako adrenalinsko našpičen, ne pa sproščen. Delo in projekte sem vedno opisoval zelo resno, kako so potekali, kako smo razmišljali, kakšen je bil rezultat ipd.
Zdaj pa sem se nenadoma ujel, da sredi prezentacije razpravljam o tem, kako smo se ob projektih zabavali. Še huje, ugotovim, da boljši in težji ko je bil projekt, bolj je bilo zabavno. In spet nas popade smeh ... kot bi se zdaj ustvarila neka nova sfera. Nazadnje sem celo rekel, da če se ne bomo zabavali, potem ne vidim smisla, da bi delali ... In vsi so se zasmejali.
Vendar ... mislil sem popolnoma resno. Hmm ... morda je pa v tem bistvena sprememba: zakaj pravzaprav bi si delali dramo, če ni treba. Zakaj sploh potrebujemo dramo? Saj nismo izgubljen medij, ki potrebuje udarne travmatološko frustrirane apokaliptično seksistične naslove in zgodbe, da bi jih sploh kdo opazil. Ali kdo v resnici sploh še hoče prežvekovati vso to prenapihnjeno prhutanje? In se potem ob večernem teku še naprej obremenjevati, namesto da bi se osvežil z novimi idejami?
Jaz, na primer, ne. Rad ustvarjam, gradim in ne podiram ali uničujem. Nikoli sicer nisem mislil, da takšna drža lahko vpliva name, a očitno vpliva na vse nas. Ugotovil sem zanimivo spremembo pri sebi, in sicer da slabo preletim samo še zaradi splošne razgledanosti, name pa vpliva kot nekakšna oblika oglaševanja iz pradavnine, imenovana spletni banner, ki se ga z leti oko nauči spregledati. Veš, da je tam, a ga z lahkoto ignoriraš. Ne, ne gre za neke vrste novodobno apatičnost. Gre za samovoljno, mogoče celo podzavestvo odločitev, da to res ni moj svet. Tisti svet tam pač je, naj bo, naj se muči v svojih zadnjih mukah, a brez mene. Moj svet so dobre zgodbe, dobri projekti in delati dobro.
In verjetno v tem grmu tiči zajec. V novih pozitivnih sproščenih prezentacijah je res nekaj osvežujočega. Ko se najdemo podobno misleči, smo veliko bolj odprti drug do drugega in hkrati lahkotno ter bolje rešujemo težka vprašanja, ki so bistvena za začetek projekta. Ta skupna energija povezuje, spoznamo, da rešitev ne bo naša, temveč skupna. Tako skupaj gledamo naprej, kjer so ideje, in ne nazaj, kjer jih več ni. In prav želim si novih naročnikov, ki si želijo ustvarjati, in to ne zato, ker morajo, temveč zato, ker hočejo delati dobro.
Tako se uspešno izmikam dramam (zadnjič sem celo ušel s tovrstnega sestanka, preprosto nimam več časa za to) in se raje vedno bolj povezujem s podobno mislečimi, ki vsak na svojem koncu delamo svoj mali doprinos k isti ideji (Had, Punkt, Riiba, Piip, Creative Mornings, DMIS). V tem vidim našo malo revolucijo, veliko raje naredim kaj dobrega, veliko raje, kot da izpulim eno tisto granitno kocko ...
Gregor Žakelj je art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
