Kreativno: Manj glasovanja, več sodelovanja

King's College London, elitna londonska šola, v kateri so se šolali Maurice Wilkins, Charles Wheatstone, Arthur C. Clark, v kateri je Desmond Tutu študiral teologijo, je s projektom, ki je trajal tri leta, začela uresničevati spremembe vidne identitete.

V zgodnjih devetdesetih je njeno celostno podobo zasnovala dizajnerska agencija Pentagram, lani pa so v sklopu projekta, ki je stal 300.000 funtov, prenovo zaupali agenciji Saffron. Decembra je izbruhnil protest: študenti so s peticijo, ki so jo naslovili na vodstvo šole, nasprotovali predvideni spremembi imena v King's London. Nekaj nezadovoljstva je sprožil tudi predlog novega znaka, čeprav do danes ni jasno, kakšna je celostna zasnova nove vidne identitete. Vodstvo šole ja napovedalo nova posvetovanja, tudi s študenti.

Kako javnosti predstaviti spremembo vidne identitete šole, podjetja ali kakšne druge javne ustanove, je bil vedno svojevrsten izziv. Prenova vidne identitete je reforma. Sporočati mora spremembe, ki so nastale na vsebinski ravni, slediti mora zahtevam sodobnega časa, kot je, denimo, način sporočanja informacij in povezovanja razpršenih komunikacijskih sredstev. Imidž organizacije − to, kar vidimo in pri tem čutimo − je samo vidni vrh ledene gore. Presojanje kakovosti na podlagi posameznih sklopov (znak, črkopis, barva ...) nas nehote zvabi v kriterije, ki temeljijo izrazito na všečnosti.

V času, ko posamezniki množično sporočajo mnenja, pripravljenost menedžmenta k sprejemanju dokončnih odločitev pa je vedno manjša, je vsaka reforma prepuščena presoji javnosti, se pravi tako rekoč vsakomur, ki ima pet minut časa. Tudi meni se novi znak King's College London ne zdi preveč posrečen, vendar imam preprosto premalo informacij, da bi lahko vidno spremembo umestil v širši, smiseln kontekst.

Največja neumnost, ki jo lahko naredi vodstvo neke organizacije, je, da preveri ustreznost nove podobe tako, da o tem sprašuje zaposlene. Rezultati takšnih prostodušnih anket so seveda podobni rezultatom evrovizijskih popevk. Videz ne sme biti referendumsko vprašanje, temveč vizualizacija strateških odločitev, ki so nastale v procesu sodelovanja med naročnikom in izvajalcem, zanje pa je potrebno sprejeti vso potrebno odgovornost. Tukaj je malo konsenzualne demokracije. Včasih smo se šalili, da odlične celostne podobe nastajajo pod vodstvom direktorjev, ki so nekakšni razsvetljeni absolutisti.

Tisto, kar je prepogosto zanemarjeno, pa ni vključevanje javnosti, temveč interdisciplinarno sodelovanje različnih strok v procesu spremembe vidne identitete. Zaradi dostopne tehnologije in znanja so meje med strokovnimi vedenji vse bolj zabrisane: nove generacije mladih ne poznajo strogega ločevanja med poklici, temveč si upajo posegati na področja, ki v preteklosti niso bila dostopna.

Na študiju dizajna na Art Center College of Design v Pasadeni (California, ZDA) poznajo interdisciplinarni seminar, ki ga vodijo industrijski dizajner, grafični dizajner ter pisec znanstvene fantastike. S tem sporočajo, da celostni procesi niso zgolj oblikovanje produkta ali vidno komuniciranje informacij, temveč celovita, premišljena in domišljena zgodba. Kako neposredno integrirati druge stroke v projekt nastajanja vidne identitete, je izziv, s katerim je treba aktualizirati dizajnerske procese.

Vključevanje različnih znanj pa odpira možnosti angažiranju naročnika v različne faze projekta. Od naročnikov sicer včasih pričakujemo preprosto preveč: do podrobnosti naj bi poznali vse sprejemljive in nesprejemljive oblike dizajnerske prakse, napiflano uporabljali izraze iz tipografskih slovarjev ter izkazovali izjemen občutek za estetiko in kultiviranost. Odsotnost kriterijev in različni razlogi, zaradi katerih je dandanes komajda kakšen dizajnerski natečaj izpeljan s kredibilno večino strokovnih žirantov, vodijo v odločanje − spet − na podlagi osebne všečnosti. Ljudjem je praviloma všeč tisto, česar so navajeni, kar pa seveda radikalno ukinja možnosti zmage izjemne rešitve. Naročniki so pogosto zmedeni: mnenj je preprosto preveč, dizajnerjev pa tudi.

Na koncu pa gre vendarle za zaupanje. Če je bilo v preteklosti možno izbirati med specializiranimi posamezniki, ki so nesporno obvladovali posamezna področja v dizajnu, pa se bo danes treba zaradi potreb po aktivnejšem vključevanju različnih znanj ter inflaciji ponudnikov, nasloniti tudi na drugačno obliko sodelovanja, ki bo to zaupanje zgradilo.

Interdisciplinarnost, vključevanje naročnikov v zgodnje faze nastajanja projekta in povezovanje med biroji je nemara eden od načinov. A vendarle se bomo morali pogosteje spomniti, da je sicer vsako mnenje pomembno, nikakor pa vsako nima enake teže.

Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.