Tiskane izdaje
Osmi, kaj pa drugega. Največji največjih, praznik vseh praznikov je obetal krasno iztočnico, da se kulture lotim malo drugače − seveda takoj po tem, ko bi se poleglo zgražanje nad tokratno priložnostno afero ali aferico − karkoli bi se občestvu na tokratni podelitvi Prešernovih nagrad že pač zdelo afere ali aferice vrednega.
In res, tokrat je presenetil kar sam predsednik Prešernovega sklada osebno in predvsem tistim, sedečim v prvih vrstah, povedal v brk, kar jim gre. Rekel bobu bob. Piškav bob. Kar se je predvsem kulturni srenji − z menoj vred − seveda zdelo jako dobro in potrebno, saj s tako eminentnega položaja le redko slišimo tako odkrite besede. Politikantski obrazi pa so se zgolj leseno držali in verjetno razmišljali, kaj storiti, da se ne bi v resnici kaj preveč spremenilo.
Kmalu po podelitvi se je bržkone zato na govorca oziroma njegov govor usul plaz bolj ali manj posrečenih očitkov, a brez večje škode za substanco govora. Če ne bi bilo FB-zapisa Anje Radaljac, ki je govorečega oziroma govor z njegove pozicije temeljito sesula in ji za konsistentnost kritike − in pogum udrihati po svetih mitih − lahko samo čestitam. A če je njena kritika v smislu mentalne higiene in (samo)refleksije bila čisto upravičena, pa večina debat, ki je temu sledila, žal ni bila daleč od »šale« Arjana Pregla, ki si jo brez dovoljenja izposojam in delim tukaj:
Umetnik 1: Neoliberalci in politiki konsistentno uničujejo polje umetnosti!
Umetnik 2: To že, a ne strinjam se s tistim, kar si rekel lani tam v uni gostilni.
Umetnik 3: Lej, kdo se oglaša.
Umetnik 4: Sploh pa, to ni mesto, da bi take reči govoril.
Umetnik 5: Pa ste slišal, da je Jože dobil 3X več keša od Janeza?
Umetnik 6: Mislim, da so proslave itak odveč, to povezovanje umetnosti in proslav je skrajno problematično.
Neoliberelac (jé kokice): Hehe, he, hehe.
Politik (jé kokice): He, hehe, he.
Zatorej o kulturi malo drugače − skozi številke in statistike, tisti dve obliki, ki se jih nekateri kolegi izogibajo (bojijo?) vsaj tako kot minister odločitev o spremembi kulturnega sistema. Kajti saj vemo − vrednosti umetnosti in kulture ne moremo ekonomsko preštevati, saj je njihova vrednost »za narod in državo« neprecenljiva sama po sebi, zato se jih ne spodobi preštevati. Kolege razumem − res bi bilo butasto njihovo ustvarjanje meriti zgolj z ekonomskimi vatli. A kot ekonomist v kuturi se z »nemerljivostjo« kulture in njenih ekonomskih učinkov seveda ne morem strinjati, kot producent pa priznam, da to sicer res ni bistvo kulture in umetnosti − obstaja pa vseeno, in to je prekleto pomembno.
Zakaj? Zaradi marsičesa − zato, ker je z dejstvi najlepše zapreti usta dežurnim pametovalcem, ki v kulturi vidijo same zajedalce nacionalnega BDP in njihovih cenjenih davkov, in zato, ker je podatkov od tu in tam kar nekaj, zelo težko pa je iz njih izluščiti kak smisel. Predvsem pa zato, ker pri nas v kulturi žal ne obstajajo politike, ki bi temeljile na trdnih dejstvih, ampak samo žalostni izgovori za politike in njihovi »strateški« prebliski, ki ne sežejo dlje od ideološkosti. Pa bi morali.
Kajti podatkov je kar nekaj, študij tudi − smisla pa nobenega. Statistični urad Republike Slovenije zbira statistike pri vseh kulturnih organizacijah, tako zasebnih kot javnih − in rezultate o kulturni produkciji prezentira zbirno. Kar pomeni, da še vedno niti čez palec ne vemo, koliko npr. »stane« enota produkcije v zasebnem in koliko v javnem sektorju. (Vemo pa vsaj to, da je kultura − v ožjem smislu, torej brez kulturnih industrij in posrednega učinka na preostale panoge, k deležu ustvarjenega BDP več prispevala, kot porabila!). Vsi prejemniki javnih finančnih sredstev v kulturi redno in natančno poročamo tako ministrstvu kot mestnim občinam − pa analize tega financiranja niti niso javno dostopne niti ni jasno, ali jih kdo v resnici analizira in po kakšni metodologiji.
Izhodišče tega prispevka bi naj bile nekatere študije izjemnega Andreja Srakarja, ekonomista in kulturologa, ki strastno raziskuje priložnosti in pasti kulturne ekonomike, pa me je z izvrstnim in relativno izčrpnim člankom prav v Delu prehitela Ženja Leiler. Da, zbirni podatki kažejo relativno dobro sliko financiranja in delovanja slovenske kulture − zakaj se potem kulturniki sploh tako pritožujemo? Ker so zbirni − in kot taki ne kažejo anomalij sistema.
Zato, ker je ta denar, javni denar, neenakomerno in neučinkovito porazdeljen − da o zbirokratiziranih pipicah in (ne)odnosu sploh ne govorimo. Zaradi tega, ker živimo in delamo v preživetem kulturnem modelu javnih zavodov, ljubiteljske kulture in (pol)profesionalnih nevladnih organizacij, kjer različni akterji tekmujejo za sredstva iz istega vira − ali pa do nekaterih virov sploh nimajo dostopa − kljub zakonsko zagotovljeni izenačenosti. In to vse samo zato, ker se vsakokratni minister ali ministrica nikoli ne upa odločiti in reformirati sistema ter se s tem zameriti delu kulturnega sektorja. Kajti kdo si upa biti tisti minister, ki bi postavil jasna pravile igre, ki bi bila v korist kulturne produkcije − in ne tega ali onega tipa kulturnih organizacij in ustvarjalcev? Kdo si upa biti minister, ki bo ukinjal denar za projekte najbolj ustvarjalnih nevladnih organizacij? Kdo si upa biti tisti minister, ki bo ukinjal ali združeval kak javni zavod? Kajti ob nespremenjeni višini denarja ... bo to prej ali slej treba.
Ampak, pustimo že enkrat za seboj to, kaj si o sistemu mislimo njegovi deležniki, akterji, ki od tega financiranja živimo. Temeljno vprašanje je − oziroma bi moralo biti −, kaj za ta denar dobijo državljani, ki so ta sredstva ustvarili?
Najprej za ilustracijo kratka zgodbica, skorajda basen o »na-dejstvih-zasnovani-kulturni-politki«:
»Oktobra leta 2013 so trije neodvisni britanski raziskovalci kulturnih politik objavili tako imenovano ROCC poročilo, v katerem so dokazali neproporcionalno večje javno financiranje kulturnih organizacij in projektov na območju Londona in posledično deprivilegiranost preostalih mest in delov države. Poročilo je sprožilo javno debato, ki ji je kmalu − januarja 2014 − sledila ustanovitev preiskovalne komisije spodnjega doma parlamenta, ki je svoje poročilo končala v novembru 2014. V poročilu komisija potrjuje ugotovljeno diskrepanco med načelno zavezo omogočanja enakopravnega dostopa do kulturnih dobrin vsem prebivalcem države in dejanskim financiranjem teh možnosti ter agenciji, ki skrbi za financiranje kulturnih dejavnosti, nalaga odpravo teh neenakosti.«
Zakon o uresničevanu javnega interesa za kulturo določa, da se med drugimi izhodišči »javni interes za kulturo /.../ uresničuje predvsem z zagotavljanjem pogojev za /.../ dostopnost kulturnih dobrin«.
Pa realnost?
V regiji, v kateri živi 25,9 odstotka vsega prebivalstva, se porabi 65,7 odstotka vseh javnih sredstev ministrstva za kulturo.
Toliko o dejstvih.
Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale. Zaposlen je kot producent.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
