Tiskane izdaje
Oblikovati za kulturo je super, kulturne ustanove so bile od nekdaj posebna ljubezen za profesionalne oblikovalce. Glavni razlog te naklonjenosti je domneva, da je v projektih za kulturo mogoče narediti stvari na višjem nivoju, da si del nečesa večjega v skupno dobro. Gotovo je neskončno večji izziv oblikovanje podobe za izrazni ples, kot oglasa za piščančja bedrca.
Prva resna ovira kakovostnemu profesionalnemu oblikovanju je že pregovorna finančna podhranjenost projektov za kulturo, zato smo se jih v preteklosti lotevali tisti, ki smo bili premladi, da bi čisto zares razumeli, da je potrebno v poklicu, če ga želiš opravljati še nekaj časa, tudi zaslužiti. Pogosto tovrstne projekte sprejemamo bolj iz navdušenja kakor iz poslovnih vzgibov. A vendar se sem ter tja zgodi, da je kakšen projekt za kulturo tudi rentabilen, v strogo ekonomskem smislu.
Prevladajoča značilnost projektov za kuturo je, da so sofinancirani - od države in sponzorjev ter donatorjev. Vsaka resna kulturna institucija ima zaposlene ljudi, ki so zadolženi za trženje, oziroma da, z drugimi besedami, od sponzorjev izprosijo sredstva, v zameno pa jim obljubijo marsikaj: ponavadi več kot sponzorji pričakujejo in več kot bi bilo dobro za imidž kulturnega dogodka in ugled sponzorja.
Na plakatu obvezno preveriti: datum, stični vezaj in znake sponzorjev, potem gre lahko v tisk.
Plakat je klasična forma vidnega komuniciranja kulturnih dogodkov. Verjetno ste opazili, da je spodnji del plakata običajno namenjen drobnim znakom podjetij, ki so lahko urejeni v kompozicijo ali pa nametani ter mnogokrat neberljivi. Ste si kdaj vzeli čas in poskusili razbrati, za katera podjetja gre? Jaz si ga nisem nikoli. Vas je kdaj posebej zanimalo, kdo je glavni in kdo generalni sponzor? Seveda ne.
Tržniki običajno obljubijo sponzorjem, da jih bodo navajali na vidnem mestu. Donatorje so včasih navajali le v besedi, saj je bil interes donatorja zgolj decentna omemba, da je podpornik kulturnih projektov, podoben interes bi morali imeti tudi sponzorji. Vidno posledico stiskanja znakov sponzorjev enega ob drugega, ponazarja rek, da zaradi gozda ne vidimo dreves. To gotovo ne koristi komunikaciji podjetja, še manj pa imidžu kulturnega dogodka.
Kanarček v kletki in majoneza na katalogu
Vsak znak potrebuje osebni prostor, znotraj katerega lahko nemoteno učinkuje. Strokovno temu pravimo prostor nedotakljivosti. V primerih, ko je omenjeni prostor okrnjen, znak izgubi kvaliteto in postane sporočilno neuporaben. Zadrego z neberljivostjo znakov naročniki pogosto poskušajo odpraviti z zahtevo, da je treba znak povečati. V resnici je potreben nasproten ukrep: tako kot izboljša berljivost besedila povečanje medvrstičnih razmakov in ne velikosti črk. Znak je kot kanarček v premajhni kletki.
Prepričan sem, da sponzorji niso tako nerazumni, kot bi si človek mislil ob vseh slabih praksah vidnega sporočanja njihovih podob. Nekoč sem oblikoval katalog za večji festival, ko je nenadoma padla odločitev, da mora na prvo stran kataloga oglas za majonezo. Takrat sem, mlad in neumen, šel do programskega vodje festivala in zagrozil, da bom projekt zapustil, ker nočem pristaviti svojega podpisa pod katalog, na katerega že v uvodu kaplja majoneza. Hitro sva ugotovila, da sva enakega mnenja in da je okrnjenje pojavnosti festivala vendarle previsoka cena za relativno majhna sponzorska sredstva. Pozneje sem izvedel, da je sponzor brez težav sprejel umik oglasa med zadnje strani kataloga, zahteva za oglas na prvi strani namreč ni bila njegova.
Zavedanje in zdrav razum
Živimo v svetu, v katerem zasnova in upravljanje vidnih sporočil nosi pomembno vlogo širše pojavnosti dogodkov in institucij. Znak zaradi spremenjenih načinov komuniciranja, množične pojavnosti podob na spletu in spremenjenih odnosov na področju oglaševanja izgublja primat osrednjega in nemalokrat edinega vidnega simbolnega označevalca; celovitost celostne podobe postaja pomembnejša kot kadarkoli v preteklosti.
Zavedanje, da lahko prav sodobna celostna podoba nosi sporočilo progresivnih in aktualnih načinov podajanja vsebin, še ni čisto prišlo v naše kraje. Cena okrnjenja celostne podobe dogodka je mnogokrat nesmislena, sploh ker je sponzorjem vedno mogoče ponuditi drugačna nadomestila, naj so to brezplačne karte ali možnost predstavitve izdelkov, če ti sodijo v okolje kulturnega dogodka. Kulturni mendžment je dejavnost, ki jo bo v Sloveniji šele treba razviti. V preteklosti je kulturne institucije vneto trženje dogodkov pogosto zaneslo do bizarnosti: ob neki priložnosti je osrednja kulturna institucija izgledala kot največja bencinska črpalka v državi, ko je odstopila prostor za zastave glavni naftni družbi.
Navzlic naraščajočemu poneumljanju in izrazitemu nižanju kriterijev sprejemljivosti komuniciranja v javnosti, instant rešitvam, ki delajo iz sveta, v katerem živimo, orjaški supermarket, v katerem vsak prodaja svoj resničnosti šov, še vedno obstaja publika, ki ceni kakovostno vsebino. Prav zaradi te publike z veseljem delam projekte za kulturo, tudi za (nekoliko) manjši honorar.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
