Tiskane izdaje
Nekoč so me vprašali, ali bi hotel oblikovati podobo jazz festivala. Pa sem jih zavrnil s pojasnilom, da za to nalogo nisem najbolj primeren. Jazz namreč poslušam le občasno, zato naj se raje obrnejo na kakšnega od mojih kolegov, ki s tovrstno glasbo dobesedno živi. Takrat sem bil prepričan, da je oblikovalec zmožen opraviti nalogo vrhunsko le na področju, ki mu je blizu. Mislil sem tudi, da morajo vidna sporočila za jazz festival vsebovati klavirske tipke, morda kakšen saksofon in pa črno-bel občutek, ... Troxlerjeve kompozicije so se mi zdele prezahtevne za slovensko okolje. Nalogo sem podcenil in pozneje sem spoznal, da sem se motil.
Med študijem na fakulteti sem se ukvarjal z oblikovanjem časopisov, pa ne zato, ker sem že od najstniških let njihov redni bralec, temveč zaradi svojega mentorja. Prvi, ki sem ga oblikoval, je bil Gorenjski glas, lokalni časopis z dolgoletno tradicijo in s številnimi prilogami. Te naloge sem se lotil s ciljem preseči pričakovanja bralcev in jim ponuditi sodobno uporabniško izkušnjo, konistentno ter prepoznavno celostno pojavnost, sistem v tipografskem prelomu ter nov imidž. Zgledoval sem se po skandinavskih nizkonakladnih časnikih, ki so bili tako kot slovenski odvisni od rednih naročnikov, ne pa od prodaje v trafikah. Iz oblikovalske stroke je takrat prišla opazka, da sem dal »tistim Gorenjcem« produkt, ki ga ne razumejo in si ga ne zaslužijo. Lokalni časnik pa ja ne bo izgledal kot kakšen od vodilnih časopisov v državi!
Čas je pokazal, da so Gorenjci zelo dobro razumeli dodano vrednost podobe. Takrat sem spoznal, da je odgovornost oblikovalca predvsem v tem, da ne izbira lažjih poti, ki vodijo v mediokratske, torej večini všečne in domače rešitve. Zakaj so torej skoraj vsi oglasi za trgovske izdelke enaki? Zakaj naročniki, praviloma od oglaševalskih agencij, dobivajo predvidljiva, v ceneni estetiki oblikovana vidna sporočila? Najbrž zato, ker je oblikovalcem nekdo povedal, da je takšen nagovor v branži.
Prejšnji teden je podjetje Slatnar predstavilo nove skakalne smuči, katerih proizvodnjo so prevzeli od Elana. Na socialnih omrežjih sem opazil nekaj pozitivnih odzivov, zmotile pa so me prostodušne opazke, da so smuči videti slabo, kompozicijsko prazno in nedodelano, ime tržne znamke pa da je neprimerno. Smuči, ki so jih oblikovali v oblikovalski agenciji Gigodesign, delujejo drugače, kot smo bili v smučarski branži navajeni v zadnjem desetletju. Zaznamuje jih minimalistična tipografska kompozicija, odsotnost barvitih grafičnih elementov, ob pogledu nanje pa se nam nehote pred očmi zvrstijo podobe iz tradicije švicarskega grafičnega oblikovanja.
Gigodesign ima zgodovino oblikovanja smuči za Elan. Nekoč me je zanimalo, zakaj ne oblikujejo boj minimalističnih smuči, brez barvite grafične navlake, torej takšnih, kot bi si jih želel tudi sam. Menda zainteresirana smučarska javnost, podprta z lokalnimi distributerji, zahteva pojavnost, ki jih spominja na dinamiko, športnost in barve, ki jih dojemajo kot modne. Govorimo torej o prevladujočem vizualnem nagovoru v branži.
V Gigu nedvomno razumejo potencialne učinke »hitrih črk«, »dinamičnih krivulj« in »dirkaških barvnih prelivov« na smučeh, zato lahko razumemo oblikovanje novih Slatnarjeve smuči kot priložnost uveljavitvi estetiko, ki presega ustaljeni nivo v smučarski branži in možnost, da drugačno oblikovanje postane trend tudi pri nas. Pri tem je treba tudi naročniku čestitati za pogum. Prevc s to ali z drugačno podobo smuči najbrž ne bo skakal nič dlje, a to ne spremeni dejstva, da je oblikovanje Slatnarjevih smuči korak naprej.
Oblikovanje vedno pomeni spremembo ustaljenega. Mislim, da pri sodobnem oblikovanju ne gre le za nov videz, temveč tudi za inovativnost, kot je, denimo, izboljšanje uporabniške izkušnje − predvsem pa gre za nenehno kultiviranje nivoja vidnih sporočil. Če je takšen tudi cilj ljudi, ki se ukvarjajo z vsebino, bo krog kakovosti sklenjen. Oblikovanje ima potencial, da so stvari ne samo videti lepše, ampak so v resnici tudi boljše. Ljudem je treba dati možnost, da se presežejo. Na smučeh, v oblikovanju ali v poslu.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
