Kreativno: Od 8 do 30 ur na teden, deset let - do odličnosti

"A camel is a horse designed by committee"

Alec Issigonis

"Če bi spraševal kupce, kaj si želijo, bi rekli hitrejšega konja."

Henry Ford

Tej temi sem se pravzaprav hotel izogniti: na svet je prišla tisti hip, ko je nekdo nekomu nekaj naročil. Gre torej za odnos med naročnikom in tistim, ki naročilo izvede, in da bo pomen imenovanja slednjega kar se da daleč od pomote, da gre za kogar koli, mu bom raje rekel - avtor, pa čeprav je oblikovanje vizualnih komunikacij po mojem mnenju bliže reševanju (in celo odkrivanju problemov) kot umetniškemu ustvarjanju. Razpravljati o naročnikih je nehvaležno početje, hoja po tankem ledu, blizu table z opozorilom: "Ne grizi roke, ki te hrani."

Mislim, da imam srečo: velika večina naših naročnikov je povsem razumnih, samozavestnih posameznikov s katerimi smo zgradili odnos v vzajemnem razumevanju in spoštovanju. Odnos, ki ni enosmeren, ampak partnerski. Seveda še vedno zavidam Frostu vsakič, ko se pohvali, kako tesno, na vsakodnevni bazi sodeluje z naročniki in prakticira takorekoč "service design" v najboljšem pomenu besedne zveze. In ravno zato se vedno znova zdrznem, ko slišim katerega od kolegov potarnati, češ s kakšnimi naročniki ima opravka. Seveda bi tudi sam lahko opisal kakšno anekdoto, ki mi je za nekaj ur zagrenila poklicno življenje, vendar daleč od ekscesov, ki te pripravijo do tega, da bi malodane zamenjal poklic.

Prva dilema, na katero sem naletel, ko sem se še kot študent začel spraševati o odnosu med naročnikom in avtorjem, je idejna: ali je vloga avtorja v izrecnem izpolnjevanju naročnikovih želja ali pa skuša ponuditi novo, drugačno ter boljšo vsebino, ki je naročnik še ne pozna. Ljudjem je sprva všeč tisto, česar so navajeni, nove vsebine jih redko množično pritegnejo, čeprav se v nadaljevanju izkažejo za kakovostnejše. Zato ponavadi pomenijo raziskave znotraj fokusnih skupin skoraj zanesljiv potop oblikovno-naprednega izdelka. Zato so stojnice na knjižnem sejmu polne neokusno in kričeče oblikovanih knjig, ker se tržnikom zdi, da se bo to "prodajalo". In v resnici se.

A vendarle nas mora zanimati širši okvir naše družbene odgovornosti. Ali hočemo, da bi naši otroci odrasli v svetu kiča, praznih in povprečnih vsebin, slabih črk in odsotnosti inteligentnih, duhovitih ter navdušujočih sporočil? Lahko pričakujemo odgovornost od medijev, ki ponujajo ljudem le tisto, kar želijo, njihova poslovna odločitev pa vpliva celo na kakšen tragičen dogodek? Ali lahko terjamo odličnost in hkrati tudi odgovornost od oblikovalcev, ki v želji ustreči naročniku za vsako ceno producirajo vizualno onesnaženje, ki nas nagovarja na vsakem koraku?

Odgovornost avtorjev je velika in nerazumevajoči naročniki ne smejo biti izgovor za produciranje slabih praks. Čas, v katerem živimo, je hiter, takšne so tudi naše odločitve ter njihove posledice. Zavedanje, da z vsako uro na delovnem mestu sooblikujemo družbo, se zdi pomembnejše kot kadarkoli. Zaspati z mirno vestjo je včasih bolje kot s polnim želodcem.

Naročniki na področju kulture in umetnosti pogosto sledijo lastnemu okusu, tako kot se naročniki v gospodarstvu prepogosto zanašajo na tisto, kar jim je prišepnil trg. Seveda sta to dve skrajnosti, večina se znajde nekje vmes. V poplavi oblikovalcev, kar je postal že skoraj slehernik, ki ima računalnik in pet minut časa, je težko upoštevati strokovno mnenje in razlikovati kredibilne od tistih, ki to niso. Pri odnosu med naročnikom in avtorjem pa gre predvsem za zupanje.

Naša družba je obsedena s fakti. Malcolm Gladwell je v knjigi Outliers (2008) poskušal razjasniti vprašanje, zakaj so nekateri posamezniki (Bill Gates, člani skupine The Beatles, Mozart ...) boljši v tem, kar počnejo, od svojih sovrstnikov. V knjigi navaja študijo, ki jo je izvedel psiholog K. Anders Ericsson na elitni berlinski Akademiji za Glasbo. Ericsson je ugotovil, da izjemnega posameznika loči od povprečnega približno 7000 dodatnih ur prakse v desetih letih. Povprečneži se lahko pohvalijo le s 3000 urami prakse v desetih letih. Seveda je pomemben tudi talent, ki pa sam po sebi ni jamstvo za uspeh.

Če ne verjamemo referencam, ki jih ima avtor, je za nas pomembno, da začnemo z izgradnjo zaupanja, če ne drugače, pa na podlagi dejstva, da je tisti, pri katerem bomo naročili delo, v prednosti 7000 ali vsaj 3000 ur. Kadar smo v vlogi naročnika, imamo pogosto željo, da bi bili ustvarjalni, zdi se nam, da imamo okus, da v nas tiči skriti talent, ki je obtičal nekje pri likovnem pouku v šoli. Toda v resnici je pomembno, da zmoremo in znamo utišati osebni okus v dobro projekta. Pomemebno je, da zaupamo avtorju, ker v nasprotnem primeru je bolje, da se projekta lotimo sami: 8 do 30 ur na teden, deset let, do odličnosti.

Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.