Kreativno: Predstava odpovedana

Slaba dva tedna po zaključku festivala festivalov aka Festivala Lent. Še vedno lovim ritem in poskušam nadoknaditi manko spanca. Zdi se, da letos povratek v normalo traja malo dlje; ali je za to kriv skoraj nezmanjšan postfestivalski tempo poročila-računi-papirologija-razpisi ali EMŠO, se nimam časa spraševati. Vem pa, da pogrešam 12- ali večurni angažma, pogrešam dobro voljo na vsakem vogalu, pogrešam stik z ljudmi od vsepovsod in da me zvečer še vedno refleksno vleče ven, v lajf, v mesto. Mesto, ki je medtem že postfestivalsko zaspano in otopelo, z redkimi oazami živahnosti, kot je to že skoraj tradicija. V Mestnem parku je sicer še ostal po-Lentovski del Art kampa, s programom se še trudi Salon uporabnih umetnosti, ostalo pa so bolj ali manj zgolj »pijačke in posedanja«. Saj paše, samo ... to ni to.

Še dobro, da je za zadnji »šus« adrenalina v torek poskrbelo 36 čisto odbitih Japoncev. Shibusa Shirazu Orchestra, stari znanci festivala, so na poti skozi Maribor nenapovedano vdrli na sestanek festivalske ekipe in razširili svoj virus glasbene dobre volje. Nato je vseh 34 še zvečer, zastonj, za klobuk in večerjo ter kubični meter helija, igralo japonsko-balkanske in jazz viže na Poštni. Zakaj? Zato, ker je Maribor. Ker lahko. Ker jim je bilo leta 2010 na Festivalu Lent strašno všeč, ker ljubijo, kar počnejo in ker je leta 2016 kar nekaj mestnih akterjev (bravo, društvo Poštna in MKC Maribor!) premoglo dovolj dobre volje, da smo jih s skupnimi močmi (in brez financ) kljub vsemu lahko sprejeli.

Festival Lent, upravičeno najbolj barvita in živahna plat Maribora, je bil letos kratek, prekratek. Namesto 14 ali 16 »samo« devet dni, a teh devet dni smo živeli (in delali) na polno in še malo čez. Trajanje je bilo žrtev patetičnega kupčkanja z denarjem (in pomanjkanja vizije?), a na to je težko vplivati − zato pa pri programu ni bilo kompromisov. Kvalitetno in nabito, kot festival mora biti − celovite analize sicer še ni, jo še meljem(o), a v celoti gledano sem s festivalom letos zelo zadovoljen, glede na okoliščine pa celo zelo zelo zadovoljen.

Na Folkartu so se predstavile ljudske tradicije iz Srbije, Slovenije, Finske, Argentine, Kazahstana, Kostarike in Fidžija. Foto: Boštjan Lah/Festival Lent 2016

Potrudili smo se, da je bil festival vsaj tako − če ne še bolj − intenziven kot prejšnja leta, a v resnici smo se komaj dobro ogreli.  Devet dni (in noči) na 51 prizoriščih, ki so gostila 323 prireditev v izvedbi 796 tujih (iz 35 držav) in 3311 domačih nastopajočih, okoli 230.000 obiskovalcev, za vse skupaj pa je skrbelo 163 članov zunanjih tehničnih ekip, 30 varnostnikov, 35 rediteljev, 288 zunanjih sodelavcev ... in 39 zaposlenih.

Festivali so že po logiki obstoja praznik; praznik neke skupnosti, praznik kulturnega obilja, preobilje, odmik od normalnega življenja, nekaj, kar daje priložnost za ustvarjalni eksces, za drznost, za presežek. Na festivalu je vzdušje drugačno, pričakovanja večja in lahko tvegaš, lahko ustvarjaš tudi malo čez rob. A je potem res čudno, da sem malo pahnjen na festivale? Upam, da ne. Je pa res, da zato včasih, ko vidim kak »Festival nakupov«, dobim pike, prebavne motnje in izpuščaje hkrati ... Letošnji Lent je bil ravno takšen praznik, kot mora biti − tako bogatega izbruha dobre volje, umetniške in kulturne ustvarjalnosti, takšne parade kvalitetne kulture ter takšne raznolikosti dogodkov zlepa ni najti. Ali znamo in zmoremo to kot mesto tudi ustrezno izpostaviti, pa je žal drugo vprašanje.

Pogosto me pred in med festivalom kdo vpraša, kaj pa je nujno treba videti, kaj priporočam kot obvezen ogled. In redkokdaj sta dva odgovora enaka − kajti v programu lahko za vsakogar najdem nekaj drugega, drugačno zanimivost, dogodek, ki ga sicer morda ne bi niti dvakrat pogledali, a je lahko tudi nepričakovani jagodni izbor festivala. Tisti party in tisti koncert, o katerem se bomo nepričakovano pogovarjali vse do novega fesivala. In v tem je (zame) bistvo festivala, kot je Lent − raziskovanje mesta, sprehod od odra do odra, slalom od velikih do majhnih, znanih in manj znanih, užitek v preizkušenih zvezdah in presenečenja pri odkrivanju novih.

Veličastnosti predstav Turandot in Peer Gynt pod zvezdami in v zahtevnih razmerah na trgu sredi mesta se je težko izogniti, a resnično doživeti je treba prizor, ko srčnost in doživetost Kombinatk in PPZ Pinko Tomažič s pesmijo Vstala Primorska spontano požene poln avditorij na noge. In potem je tu še fenomenalni program JazzLenta − tudi če niste še nikoli slišali za izvajalce, je odkrivanje izjemnih godb, kot so Bixiga 70 in Ephermerals bilo toliko bolj vznemirljivo.

Ampak! Presežek in presenečenje hkrati je ustvaril Samo Šalamon, ki je na oder v okviru JazzPodija postavil kar šestindvajset kitaristov, dodal še tri basiste ter dva bobnarja in nato povrhu še dva eminentna saksofona − izvrstnega Vaska Atanasovskega in prekaljenega Italijana Achilleja Succija. Vrhunsko in zanimivo.

V okviru JazzPodija je na odru zaigralo kar šestindvajset kitaristov. Foto: Dejan Bulut/Festival Lent 2016

Podobno je na Večerovem odru (ki je letos imel lepo uravnoteženo selekcijo starih in mladih rokerjev ter udarno kombinacijo Eda Maajke in Kultur Shocka) svojo priložnost »do roba« izkoristil tudi Mate Bro(darič), ki je bendu dodal še kar Brass Band Radlje in poskrbel za res lepo glasbeno presenečenje. Ali pa ponovno odkritje intime Sodnega stolpa, enega najboljših in najbolj spregledanih odrov v mestu.

Edina stalnica presenečenj je Mladinin oder, ki je tudi tokrat, kot vsako leto, poskrbel za koncertno presenečenje leta. Ime mu je Samuel Blues, one-man-band, komaj 20-letni Jeseničan, ki pa ima v sebi toliko energije, kot da bi nekdo v one-man-band stlačil ta divjo polovico članov Prismojenih profesorjev bluesa. No-ro. Kako naj človek NE BI imel rad festivalov, če pa na vsakem vogalu mesta ponuja nekaj noro odbitega?

À propos vogalov − letos so se izkazali. Vogali mesta, namreč. Programi GT22, Salon uporabnih umetnosti, Živo mesto so pridruženi programi Festivala Lent, ki jih samostojno oblikujejo in producirajo društva in druge nevladne organizacije. In h katerim se bom(o) že zaradi teme tega bloga še gotovo vrnil(i), saj tudi čez leto predstavljajo enega izmed redkih lokalnih in (vz)trajnih virov ustvarjalnosti in navdiha, hkrati pa so skoraj dokaz kulturnega darvinizma, ki vlada v mestu.

Ampak, kaj me pravzaprav vedno znova preseneča pri Mariboru, Festivalu Lent (in Zlati lisici, Borštnikovem srečanju, Festivalu Maribor in še kakem avtohtonem dogodku)? To, do katere mere so ljudje kljub poplavi takih in drugačnih negativizmov še vedno pripravljeni pristopiti in pomagati, da se Dogodek, kot je Lent, zgodi. To, do katere mere jemljejo Festival kot svoj, kot skupen, kot skupnosten, in so do njega hkrati prizanesljivi in kritični. Še vedno in tudi vedno znova, in tudi mlajše generacije.

In to ljudje iz (skoraj) vseh sfer; od društev do javnih služb, od uradov in uradnikov do zasebnih donatorjev, od policistov in električarjev pa vse do prodajalke balonov, ki ti v zadnji minuti pričara ravno pravo količino helija. Če je takšna solidarnost in pomoč v začetnih festivalskih, postsocialističnih letih bila še nekaj normalnega, se mi to danes, po vseh gospodarskih, finančnih in identitetnih krizah sveta in tega mesta ter večnem kritikastrstvu, tak odnos zdi ne samo spoštovanja vreden, ampak celo nekaj, kar bi lahko definiralo to mesto, ki je ostalo brez prave identitete. 

No, če kje te dobre volje zmanjka, je ponavadi ravno tam, kjer bi jo človek še najbolj pričakoval, ampak tokrat ne bom(o) o tem.

Festival Lent je obiskal tudi Orlando Julius, ki je s svojo več kot petdeset let trajajočo glasbeno kariero eden najpomembnejših živih spomenikov afriške popularne glasbe. Foto: Boštjan Lah/Festival Lent 2016

Ali smo izkoristili ves potencial, ki ga festival in mesto imata? Še zdaleč ne. Komaj začeli smo; festival je od vsega začetka vpet v tkivo mesta in mu je v marsičem, slabem in dobrem, zelo podoben. Vidim še ogromno prostora za izboljšave, a večina bistvenih je tistih sistemskih, ki tičijo v miselnosti in so precej zunaj dometa Firme, odvisne predvsem od mestnih in državnih odločevalcev − in naše energije. Želim si, da bi argumenti, analize, izračuni in študije učinkov kaj zalegle, da bi festivalsko ustvarjalnost končno lahko merili še v čem drugem kot v denarju. V kvaliteti projektov, zadovoljstvu obiskovalcev, trajnostnih učinkih. Dosedanje izkušnje sicer govorijo drugače, ampak nič zato. Drugo leto je 25-letnica Festivala in bo vse drugače.

Nikoli ni prepozno za nove začetke in spremembe, mar ne?

Pa dovolj o festivalu − do naslednjič.

Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.

Na Festivalu Lent je med drugim zadolžen za izvedbo programa festivala uličnega gledališča Ana Desetnica. Zaposlen je kot producent v Vetrinjskem dvoru - Narodni dom Maribor

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.