Tiskane izdaje
Rad bi vam pisal, kako smo v slabem mesecu sestavili festival za otroke, družine in ljudi dobre volje, ki traja ves december. Kako smo zgradili mesto v mestu, ki obstaja samo v mislih in srcih ... in kamor se lahko umakneš pred šundom, bliščem, kičem in truščem praznih praznikov. Če so ti seveda všeč iskreni odnosi. Kako je mogoče hkrati biti ponosen na narejeno − ne pa tudi zadovoljen. Kako s(m)o spajali baje nezdružljive svetove in sisteme, in kako jih še. Kako ni časa za običajno preverjanje in usmerjanje vseh faz dela, ampak lahko sodelavcem samo slepo zaupaš, da bo na koncu vse v redu. In je. In kako na koncu koncev mediji festivala ne bodo merili z nasmehi in otroškimi doživetji, ampak zgolj v številu obiskovalcev. Še dobro, da imamo knjigo vtisov za obiskovalce, da dobimo povratne informacije iz prve roke!
Rad bi vam pisal tudi o razmnoževanju hudiča, ki je v hektiki priprave na festival rodil še en podmladek po imenu razpis. Razpis, ki ga je finančno ravno toliko premalo, kot ga je birokratsko preveč. Ki ga tako ali tako ni dovolj za vse obstoječe akterje, za nove ideje pa še manj. In na katerega smo − naveličani vsega znanega − v rekordnem času kljub vsemu prijavili neko novo zasnovo. Ekipa z vseh vetrov. Kako smo iskali rešitve, sestavili koncept, ga prevetrili, spolirali, razstavili in znova sestavili. Kako so kolegi in kolegice, ki bi se lahko upravičeno počutili tudi konkurenca za piškava sredstva, v resnici nesebično priskočili na pomoč z mnenji in strokovnimi znanji. Kako smo z mikroskopom iskali daritvene žrtve − če je morda kje kak medij le objavil kako poročilo, bognedaj kritiko o žanru, ki je sicer uveljavljen, kritiško pa ne zaznan − razpisovalec pa zahteva »kritike«. In s tem perfidno jemlje možnost razvoja posameznim področjem. Ker vemo, denarja ni dovolj za vse, tako in tako se bodo pobili zanj, še razpis napišimo tako, da bo ja čim bolj omejujoč, po enem in istem kopitu, in ignorirajmo dejstvo, da imamo kar nekaj dobrih kritikov, ki nimajo kje pisati in jih nikjer ne objavljajo. Vsaj za plačilo ne. Rad bi napovedal, kako me niti ne bo začudila zavrnitev projekta, a obrazložitev komisije bo gotovo olimpijska kategorija zase.
Rad bi pisal tudi o tem, kako si skoraj bruhnem v usta, kadar so politikov polna usta kulture in samobitnosti (in, pazi ti to, ogroženosti naše kulture), ... javni servis RTVSLO pa ukinja kulturne oddaje drugo za drugo, ali jih prestavlja v obskurne termine, tiskani mediji pa skoraj nič manj ne zaostajajo za ožanjem površin za kulturo. Pa o tem k sreči bolje piše in članke prešteva Anja Golob, ako vam je do spremljanja te debilane.
Še posebej bi vam rad pisal o ljubi mi temi, ki se vleče že od lani − kako da bo kulturni turizem osnovna, temeljna in »strateška« usmeritev promocije Slovenije v tujini za prihodnji dve leti. Turizem, kjer kulturo večinoma razumejo zgolj kot lokalno avtohtono hrano, vino in seveda − kulturno dediščino. Bolj malo pa je razumevanja in vključevanja žive kulture, ki ustvarja karakter mest in turistom nudi doživetja, ki jih pač ne moreš zlahka zapakirati v »inovativne integralne turistične storitve« kot kak muzej ali klet. Tiste kulture, ki bi nekoč postala dediščina ... če bi ji to birokrati pustili in omogočili.
Ma komu je v resnici mar, kaj bi jaz rad. Vsi bi nenehno nekaj radi in najhujši s(m)o tisti, ki to javno razglašamo naokrog. Pa vendar − temeljna razlika je, če ta svoja pričakovanja, svoje cilje in želje projiciraš in sporočaš zato, da bi jih izpolnil nekdo drug, ali pa samo iščeš kamerade za avanture, revolucije in druga nesmiselna, a potrebna početja.
Zato ne bom pisal o vsem tem. Nimam časa; dela je veliko in preveč. Pravega dela. Še več pa tistega nepotrebnega, ko iz polen pod nogami delaš skladovnice kurjave, da bo vsaj neka korist. Kot je pripadnica nekoč imenitne časopisne hiše odgovorila na vprašanje, zakaj še vztraja: »Zakaj vztrajati? Ker je lažje iti, čeprav seveda ni lahko. Dve opciji sta: daš rep med noge in zbežiš, ker nisi zadovoljen; dvigneš glavo in ostaneš, ker nisi zadovoljen. Sistema najbrž ne moreš spremeniti, če nisi del njega ali nekaj ...« Yeah, ali nekaj. Karkoli, samo stori.prekleto.nekaj!
V vsakem sistemu, v vsaki organizaciji, v vsakem sektorju so bedaki in so tudi tisti vilinci pod krinko, ki želijo ali so vsaj nekoč želeli nekaj spremeniti na bolje. Opolnomočite ali vsaj nasmehnite se zadnjim ter onemogočite in s prstom pokažite na prve. In vztrajajte. (Zato še posebna za-hvala vsem #mariborbychoice norcem, ki vztrajate z, ob, za in pred mano, in ja, zakaj pa ne − kljub meni!).
PST: če koga zanima, kakšne traparije se grejo birokrati z javnim denarjem, je tole samo eden od številnih primerov. Ki se dogajajo in se bodo dogajali še kar naprej zato, ker jih dopuščamo s tem, ko smo tiho in ker samo v največji sili odpremo kljun, pa še to zgolj na kakem facebooku. Namesto, da bi ponoreli. In zahtevali boljše.
***
Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
Podiplomski študij kulturnega menedžmenta je odštudiral na City University London.
Zaposlen je kot producent. Mnenja ne odražajo mnenj delodajalca.
