Tiskane izdaje
Sem letnik 1976. Doživel sem tistih nekaj zadnjih let Jugoslavije, Jureta Franka v Sarajevu, Tita v Kliničnem centru, bankovce z rekordnimi ničlami, nemške turiste v Istri ... Živeli smo na robu Savskega naselja v Ljubljani. Za blokom se je razprostiral travnik z vrtički in za njimi Soča. Tisti slavni rehabilitacijski center in okoli njega na sprehodih gospe v liberalnih verzijah hidžaba, družine s številnimi otroki, med njimi občasno tudi temnopolti otroci, ljudje na invalidskih vozičkih ... Tisti travnik je na zelo nevsiljiv način in nekako samoumevno premogel sila širok nabor pestrosti. V časih stoenk na cesti.
Nato se je teh prvih 25 let samostojnosti Slovenije odvrtelo drugače. Včasih se mi zdi, kot da so procesi tu v določenem segmentu tekli v obratni smeri, kot se je vrtela večina sveta. Če se je svet v teh desetletjih globaliziral, povezoval in kulturno mešal, se je Slovenija, ki se je v tem času osamosvajala, dejansko zapirala. Samozadostno se je ukvarjala sama s seboj. Tako kot se je država geografsko bistveno zmanjšala, se je v določenem segmentu tudi mentalno. In podobno se je, seveda, dogajalo v gospodarstvu.
V Dubaju obstaja govorica, da je prvi asfalt na to, kar je danes največje letališče sveta, položil slovenski/jugoslovanski SCT. V Kuvajtu ima jugoslovansko gradbeništvo še danes sloves inženirske dovršenosti in najvišje kvalitete. Primerjava s »sodobnim« slovenskim gradbeništvom, ki se je izvilo iz primeža osamosvajanja, je dejansko popolnoma nemogoča.
V časih tako imenovane krize pred nekaj leti, ki se je v »fascinantni« ponovni »rasti« komaj še kdo spomni, je ta omejenost postala še toliko bolj očitna. Ni bilo vpetosti v globalno dogajanje, ne kapacitet, ne znanja za preboj kamor koli dlje od Avstrije in Nemčije. Svetlo točko je že v tistem času predstavljala mlada generacija IT-jevcev oziroma vseh, ki so jedro svojega delovanja vzpostavljali na internetu. Zanje ni bilo ne pregrad in ne mej. Ne v načinu razmišljanja, ne v pripadnosti, ne v kontekstu delovanja. Z internetom so od nekdaj bili geografsko neopredeljeni. Oziroma so si pripadnost tolmačili na popolnoma svoboden način, skladno s potrebami, srednjeevropsko, evropsko, balkan-boy, mediteranian lover style. Igrivo.
Špricnili so nekaj irelevantnosti na najljubše teme politike in gospodarstva v teh krajih. In zares to počnejo še danes. Zares so heroji te prebrodene krize mladi IT-jevci, ki sta jim sosednje mesto tako Novo mesto kot New York. In seveda San Francisco. Ti so nas ohranili vsaj minimalno vpete v sodobne globalne gravitacijske centre v zadnjih nekaj letih.
In ko se sprehodim mimo Soče, me tam danes spet pričaka pogled na sila podobne sprehajalce. Z mobitelom, polnim appov, v roki in z njimi ob strani se počutim nekako domače. Morda pa je za vse to kriv tisti travnik.
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
***
Osrednja rdeča nit kreativnih blogov je kreativnost - kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar je vodja za tržne in potrošniške raziskave v Gorenju, pobudnica lokalnih Global Service Jam delavnic in soustanoviteljica zavoda Servis8.
Kreativne bloge lahko prebirate TUKAJ.
