Tiskane izdaje
Vsebina je bila vedno pred oblikovalskim procesom, vsaj takšnim, kot smo ga razumeli v preteklosti in ga razumemo danes. Oblikovalci se niso nikoli preveč ukvarjali z vsebino, pomembno je bilo, da so vedeli, za kaj gre, in to po lastni volji in zmožnostih vizualizirali. Kot bi kuhar večino sestavin vzel iz vnaprej pripravljene vrečke in jo stresel v krop, potem si pa z različnimi začimbami pomagal, da jed ne bi bila povsem brez vonja in okusa. Tesno sodelovanje med ljudmi, ki se ukvarjajo z vsebino, in oblikovalcem je potekalo bolj redko, večina projektov je bilo le divjanje proti cilju, ki ga je postavil končni rok za izvedbo.
Težava tiči v razmišljanju, ki ne razume načrtovanja vsebin kot proces, temveč le kot logično izvedbo, ki mu v nadaljevanju sledi vizualizacija in je ne upošteva že na začetku projekta. Na drugi strani tudi oblikovalci prevečkrat dajemo prednost aktraktivnosti podob pred usteznostjo sporočila.
Časopis
Pred devetimi leti sem preoblikoval Nedeljski dnevnik. Že na začetku sem vedel, da ne smem oblikovati še ene, takrat popularne različice Guardiana, ki bi se potegovala za kakšno od prestižnih oblikovalskih nagrad, čeprav me je to zelo mikalo. Moja naloga je bila vzpostaviti temeljne vzvode, ki omogočajo sporočanje vsebin na sodoben način, pri tem pa ohraniti tradicionalno pojavnost tednika. Oblika je torej v duhu sledila vsebini, vendar se je tudi vsebina morala prilagajati prvi; naslove člankov je bilo treba drastično skrajšati, prav tako besedila, nekatere rubrike so se prilagodile oblikovnim elementom, ki so hitreje in bolje sporočale tisto, čemur so v preteklosti služile nepregledne zaplate teksta.
Nedeljski dnevnik je bil še lani najbolje prodajan tednik v državi s stabilno strukturo bralcev in si kot takšen ne more privoščiti radikalnih sprememb, ampak le bolj tiho evolucijo, v koraku s sodobnimi smernicami. Izhodišča, ki sem jih oblikoval pred slabim desetletjem, se bolj ali manj neokrnjeno uresničujejo tudi danes, čeprav je treba povedati, da so se sodobne smernice medtem nekoliko spremenile.
Oblika ni zgolj način ilustriranja vsebine, ampak se oblika in vsebina v praksi dopolnjujeta. Sledita namreč istemu cilju, kar je sporočilo, njegova kakovost pa je odvisna od načina uporabe obeh. Podatkovno novinarstvo je dober primer združitve vsebine in oblike v enotno sporočilo, pri katerem vizualna pojavnost sicer prevladuje, vendar ne izključuje bistvenih vsebinskih kvalitet, kot so preverjeni podatki in natančno podajanje dejstev.
Dobro podatkovno novinarstvo ne more izključevati novinarskega dela, prav tako ni vloga oblikovanja zgolj v vizualizaciji faktov − oboje je raziskava in analiza, torej enoten in neločljiv proces. Pred kratkim ukinjena rubrika Objektivno v prilogi dnevnikovega Objektiva je lep primer sodelovanja, v katerem so se tradicionalne vloge obeh poklicev prekrivale in dopolnjevale.
Ne sodi hruške po hruški
Ločevanje vsebine in oblike je pogosto najbolj vidno tam, kjer bi ga človek najmanj pričakoval: v oblikovanju leposlovja. Kot bralec se velikokrat sprašujem, ali je oblikovalec platnice sploh prebral knjigo. Nikoli namreč nisem oblikoval naslovnice romana in ne poznam procesa sodelovanja založnika z oblikovalcem, vendar si predstavljam, da bi moral oblikovalec ne le prebrati tekst, ampak tudi opraviti pogovor ali dva z avtorjem besedila. Knjige, ki imajo v naslovu, denimo, stol, plašč ali hruško, so predvidljivo oblikovane tako, da so na platnici upodobljeni prav stol, plašč ali hruška. Kot pri likovnem pouku v osnovni šoli! Seveda obstajajo izjeme, pri katerih je oblikovanje naslovnice rezultat temeljitega premisleka, v večini pa je rezultat globok razkorak med vsebino in obliko. Kot bralec skomignem z rameni, kot profesionalcu pa mi je žal, da resnični potencial oblikovanja ni bil uporabljen.
V preteklosti so knjige oblikovali umetniki. Najbrž je enigmatična abstrakcija na ovitku romana res boljša od idiotske upodobitve dobesednega. V idealnih razmerah bi knjigo oblikoval pisatelj, torej prevedel esenco sporočila v likovni jezik, ali pa bi sodeloval z oblikovalcem, ki to zna. Vrhunsko oblikovati knjige obvlada malo ljudi in založniki te naloge ne bi smeli zaupati vsakomur. Si pa mislim, da mnogi vidijo naslovnico knjige zgolj v vlogi prodaje − kot orodje načrtnega zavajanja kupca, kar pa z vsebino in sporočilom knjige nima nobene zveze.
Oblikovalci naj se ukvarjajo z vsebino!
Oblikovanje se je v preteklih desetletjih zaverovano vase ukvarjalo predvsem z atraktivnostjo forme, zanemarjalo pa je ključne procese, ki so že od nekdaj del oblikovalskega načrtovanja. Eden od njih je, denimo, analiza in načrtovanje uporabniške izkušnje, ki je v zadnjem času postala skoraj izključna domena posameznikov s posebnim znanjem, nekaj, kar obstaja zunaj tradicionalnih procesov načrtovanja vizualnih komunikacij ali celo produktnega oblikovanja. Čas je, da oblikovalci začnemo aktivno prakticirati in uresničevati prav vse naloge v oblikovalskem procesu, tudi tiste, ki bi jih kdo v preteklosti razumel v pristojnosti načrtovalcev vsebin. Nekateri rezultati bodo obupni, drugi dobri, nekaj jih bo vrhunskih, vendar bo poklic prerasel okvire, v katere se je umestil v preteklosti.
Mediji so vedno bolj podvrženi nujnosti ustreznega in kakovostnega vidnega sporočanja. Tisto, kar v sodobnem času velja za odlično, terja od novinarjev, da se ukvarjajo z obliko, in od oblikovalcev, da aktivno sodelujejo pri nastajanju vsebine. V prihodnosti ne vidim novih profilov novinarjev, ki bi postali oblikovalci ali obratno, temveč tretji poklic, ki bo suvereno uporabljal obe izrazni sredstvi. Govorim o samoumevni in načrtni uporabi orodij ter strategij, ki so bile pred kratkim dostopne le znotraj posameznih strok. Verjamem, da bo takšno prekrivanje znanj in talentov združilo različne poklice, vendar je za resno obravnavo tovrstnih vprašanj potrebno ogromno izobraževanja in izkušenj. Razvoj orodij je v zadnjih dvajsetih letih tako napredoval, da ni več potrebe, da jo ekskluzivno uporabljajo le redki profesionalci. Obrt je postala samoumevna, večjo vrednost imajo način razmišljanja in rezultati, ki izhajajo iz njega.
Prihodnost bo nemara bolj kot interdisciplinarne time nagrajevala interdisciplinarne posameznike. Kdaj bo to ugotovilo tudi strokovno izobraževanje?
