Tiskane izdaje
»Zakaj jih slikaš?« me je pred časom vprašala prvošolka, ko sem se vrnil z grškega otoka Lesbos, kjer sem s fotoaparatom spremljal ljudi, ki so proti svoji volji postali begunci, na njihovi poti na varno.
Vprašanja nisem razumel kot provokativnega. Tudi ne kot večkrat slišan očitek, da sem vsiljivec s fotoaparatom, ki za dober posnetek sili v posameznikov intimni prostor in mu jemlje dostojanstvo. Vprašanje je bilo namreč tako prvinsko, da me je za trenutek zmedlo. Deklici nisem mogel dati preprostega odgovora, ne da bi se z neko v besede ovito tvorbo, polno polariziranih pomislekov ali protivprašanj, izvil iz povsem osnovnega odgovora na povsem osnovno vprašanje.
Kot da ne bi bil dan prej, dobesedno na trdnih tleh, v zgodbah bežečih, sem za tisto sekundo že hotel postati salonski razglabljalec. A nočem tega, hočem dati odgovor. »Ker bi rad, da še kdo vidi, kaj morajo tvoji vrstniki početi in doživljati, čeprav bi raje hodili v šolo in se igrali, kot lahko to sama brezskrbno počneš. Ker ne bi rad, da ti nedorasli posamezniki s puškami odvzamejo možnost uresničiti želje. Zato.« Ne vem, ali sem bil razumljiv. To počnem, pokažem, kar vidim, čutim.
Gledam širše, vidim več je naslov fotografske delavnice v organizaciji Zavoda Voluntariat, na kateri bom kot eden od mentorjev sodeloval v prihodnjih dveh mesecih. Zavod, ki se ukvarja tudi s problematiko beguncev, želi znanja željnim mladim omogočiti vpogled v osebne zgodbe beguncev − povsem neposredno. Te zgodbe naj bi jim bile v razmislek pri oblikovanju svojih pogledov na begunstvo in migracije; tudi tako, da bi jih s pomočjo fotografije svetlobno zapisovali.
Prvo srečanje je bilo spodbudno. Fotogafija kot medij, prek katerega lahko pripovedujemo lastna občutja, je še prisotna med nami. Prepoznavna je kot izrazno sredstvo, ki lahko govori samo zase in ki za seboj pušča skorajda neizbrisljiv trenutek. Ni zgolj dokument, ampak leposlovje. Danes je tehnika dosegljiva tako rekoč vsakomur, a to nikakor ne sme biti izgovor za nekreativnost. Za ustvarjanje dobrih stvaritev je bolj kot denar pomemben odgovor na vprašanje: »Zakaj fotografiraš?«
Sam sebi to vprašanje postavim večkrat. Pred vsakim začetkom ustvarjanja zgodbe, večkrat vmes in na koncu. In želim si, da bi se tudi na tej delavnici to spraševali in to prenesli na svoje motive. S somentorjema Matjažem Tančičem in Maticem Zormanom poskušamo na delavnici največ poudarka nameniti ravno spoštovanju fotografiranih. Biti fotograf ne pomeni zgolj pritiskati na sprožilec. Biti fotograf pomeni spoznavati ljudi, poznati zgodbe, medtem ko je ego varno zleknjen v domačem naslanjaču. Če kdo od fotografiranih, nič krivih posameznikov zavrne fotografsko obeleženje, je to treba spoštovati, čeprav se ti s tem izmakne objava.
Samokritičnost je dosegljiva in ni odvisna od načina zapisa. Zakaj pišem blog?
Matej Povše je fotograf in multimedijski ustvarjalec.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
Marko Brumen, po izobrazbi ekonomist in kulturni manager, v prostem času pa zaljubljenec v festivale.
Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
Po kreativnih blogih lahko brskate TUKAJ.
