Tiskane izdaje
Pošasti obstajajo, a jih ni dovolj, da bi bile zares nevarne. Veliko bolj nevarni so navadni ljudje - funkcionarji, ki so pripravljeni verjeti in ukrepati, ne da bi postavljali vprašanja. Tako je veliki italijansko-judovski pisatelj Primo Levi, ki je preživel grozote Auschwitza in boju za ohranitev zgodovinskega spomina poklonil velik del svojega življenja, v nekaj besedah strnil jedro človeškega zla.
Točno pred sedemdesetimi leti so z vzhoda prodirajoči sovjetski vojaki po nekaj tednih bombardiranja nemških pozicij vstopili skozi vrata prizorišča največjega zločina v moderni človeški zgodovini. Njihova srca in duše kljub več letom, ki so jih preživeli na brutalnih bojiščih druge svetovne vojne, niso bili pripravljeni na to, kar so videli. Kljub temu da so bežeči Nemci na »marš smrti« poslali 60.000 sestradanih in bolnih taboriščnikov, od katerih je dobra četrtina med potjo umrla, je v Auschwitzu in okoliških, manjših taboriščih ostalo še približno sedem tisoč ubogih ljudi, ki so bili preprosto prešibki, da bi se premaknili z mesta. Nemška vojska in taboriščni uradniki so jih pustili za seboj. Med njimi je bil tudi Primo Levi.
Sovjetski vojaki so ob prihodu v temno srce človeštva videli podobne podobe kot češka Judinja Edith Baneth, ko so jo nemški klavci po treh dneh vožnje v živinskem vagonu leta 1944 skupaj z njeno družino in tisočimi drugih judov iz vse Evrope pripeljali v taborišče na južnem Poljskem, ki je bilo sprva namenjeno političnim zapornikom, potem pa postalo največja tovarna množične smrti.»Ko smo se pripeljali do taborišča, še nismo vedeli, kaj pomeni beseda Auschwitz. Nenadoma so se odprla ta vrata. Slišala sem krike. 'Raus! Raus! Psi so divje lajali, bila je totalna norišnica. To je bila njihova politika − prestrašiti in tako močno šokirati, da človek ni (z)mogel razmišljati; tako kot živali, ki jih ženejo v čredo,« se dneva, ko je vstopila v pekel, spominja gospa Baneth. Dneva, ko je bila Edith, če parafraziramo Prima Levija, »vedno znova presenečena nad nečlovečnostjo človeka do človeka«. »Potem smo samo šli. Naredili smo, kar so nam rekli. Naložili so nas na tovornjake. Ta trenutek se je zelo živo zapisal v moj spomin. Tedaj sem dojela, kje sem. Velik, velik ... ogromno trupel, absolutno velik kup trupel, kot gora ... Vsi so bili mrtvi. To je bil kup kosti in kože. Ampak ... Na vrhu kupa je bila ženska. Gola ženska. Tenka kot kost, tako kot vsi ostali mrtveci. A ona je bila živa in z rokami je tresla eno izmed človeških glav,« nadaljuje gospa, ki je preživela holokavst in se bo naslednji torek (27. januarja) udeležila spominske slovesnosti ob sedemdesetletnici osvoboditve Auschwitza, kjer je bilo ubitih 1,1 milijona ljudi, večinoma judov, a med žrtvami nemškega industrijskega genocida je bilo tudi na desettisoče Romov, Slovanov in političnih nasprotnikov. Nemški morilski stroj je med drugo svetovno vojno pobil šest milijonov judov.
Danes 88-letna Edith Baneth, ki živi v Veliki Britaniji, bo na slovesnosti ena izmed tristotih preživelih prič časa, ko je bil bog enako mrtev kot človek: kot človeštvo. Priče − živi nosilci zgodovinskega spomina, ki bi moral biti jedro kolektivne etike − izginjajo. Še pred desetimi leti je na šestdeseto obletnico prišlo 1500 preživelih. Kmalu ne bo več nikogar, ki bi lahko povedal, kaj se je zares zgodilo. Kmalu bo zgodovina ponovno prepuščena svobodni interpretaciji in trenutnim političnim ali ekonomskim potrebam.
Naj zadnje besede, tako kot prve, prepustim kar Primu Leviju: »Tisti, ki zanikajo holokavst, so ga sposobni ponoviti.«
