Kriza=stanje: Duhovi Sredozemlja

Evropska priseljenska politika ubija, ponižuje, izkorišča in tlači.

Objavljeno
05. januar 2015 14.46
MO_7A_0602
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Dve »ladji duhov«, ki sta ju italijanska obalna straža in islandska posadka evropske operacije Triton iz Sredozemlja varno pripeljali v pristanišča v južni Italiji, v celoti poosebljata evropsko priseljensko politiko: evropsko antipolitiko do priseljencev.

Ena izmed ladij, na kateri je bilo 359 ljudi, v veliki večini sirskih beguncev, je plula pod zastavo Sierre Leone in je bila namenjena prevozu živine. Prekupčevalci so sirske begunce najprej pobrali v enem od libanonskih pristanišč, potem pa so pripluli do turškega pristanišča Mersin, kjer se je na ladjo Ezadeen vkrcala glavnina ljudi, ki so prebegnili iz najbolj krvave vojne našega časa. Približno štirideset navtičnih milj pred italijansko obalo je posadka ladje, ki je ves čas nosila maske, da jih »potniki« ne bi prepoznali, izginila neznano kam − naši viri zatrjujejo, da so člani posadke le odvrgli maske, se preoblekli in se potuhnjeno pomešali med stiskajočo se in premraženo množico, ki je pet dni brez vode in hrane čakala na odrešitev.

Ladja, ki je med drugim ostala tudi brez goriva, je − le na videz − ostala prepuščena sama sebi. Tako kot pri ladji Blue Sky M, ki je plula pod moldavsko zastavo in na kateri je bilo skupaj skoraj neverjetnih 960 beguncev in priseljencev, med njimi 800 Sirk in Sircev, so prekupčevalci v popolnosti izpeljali veliki mrhovinarski posel, ki temelji na absolutnem zlu. Ljudem, ki bežijo pred že skoraj štiri leta trajajočo vojno, so pobrali še zadnje prihranke, jih naložili v prostor za živino in jih, tudi nosečnice in dojenčke, poslali proti evropskim taboriščem. Ko so se približali italijanski obali, so se potuhnili. Vedeli so, da jih bodo pripadniki italijanske mornarice in (ali) patetične evropske operacije Triton, ki je zamenjala uspešno, a »bankrotirano« italijansko operacijo Mare Nostrum (Naše morje), prej ali slej pripeljali na varno. Znebili so se odgovornosti, prikrili sledove in z neposredno pomočjo bruseljskih birokratov in vsake evropske države, ki kljub soodgovornosti za razmere v Siriji nikakor noče sprejeti več kot le komaj simbolno število sirskih beguncev, seveda vključujoč Slovenijo, izpeljali popoln zločin.

Najbolj strašljivo pri zgodbi obeh »ladij duhov« je, da tisti begunci, ki jim je uspelo priti do italijanskih pristanišč, spadajo med tiste, ki so imeli (veliko) srečo. Srečo, da so zbežali pred vojno vihro. Srečo, da so preživeli smrtonosno pot čez zimsko Sredozemlje, kjer je v velikem zločinu proti človeštvu in neposredni posledici rasistične in ksenofobne evropske priseljenske politike v zadnjih desetih letih umrlo najmanj 22.000 ljudi. Srečo, da so jih − v nasprotju z begunci iz Gaze, ki so, zapuščeni sredi morja, pomrli pred očmi Evrope − še dovolj hitro našli. Srečo, da bodo zdaj lahko preživeli nekaj časa v azilnih in begunskih centrih, kjer bodo lahko vsaj upali na začetek novega življenja v Evropi, ki pa ga zaradi evropske tako priseljenske kot begunske politike skoraj gotovo ne bodo dočakali.