Tiskane izdaje
Prejšnji teden so tihotapci pred obalami Malte namenoma potopili ladjo, na kateri je bilo približnio 500 Egipčanov, Sircev in Palestincev, ki so bili na poti v Evropo, lažno obljubljeno deželo. Ko je pred slabim letom dni tik pred pristaniščem na italijanskem otočku Lampedusa pred očmi lokalne obalne straže in ribičev umrlo 350 ljudi, je to še bila novica.
Zgodilo se je v Evropi. Pred našimi očmi. Načelo je naš »higienski minimum«. Za trenutek ali morda dva je zmotilo ustaljeni mir in red. A le za trenutek. Usodo ubogih ljudi, ki v begu pred vojnami in posledicami ekonomskega in zmeraj bolj tudi ekonomskega opustošenja bežijo proti Evropski uniji, je hitro postala le statistika. Tako kot so za Evropo, to lažno zgodbo svobode, demokracije, odprtosti, človekovih pravic in humanizma, statistika tudi genocidi, zločini proti človeštvu in take ali drugačne vojne, ki vse bolj prestopajo tudi meje evropskih slonokoščenih stolpov; Trdnjave Evrope.
V Sredozemlju je od leta 2000 v velikem zločinu proti človeštvu naprej umrlo že več kot 22.000 ljudi. Njihov edini greh je bil, da so si želeli živeti bolje. Ali dejansko vsaj malo živeti. Tudi tistim, ki jim je uspelo prečkati ksenofobne in rasistične meje Evrope, so se, še pred izbruhom finančne krize, ki je tudi evropski jug začela sistematizirano in učinkovito spreminjati v tretji svet, se v Evropi večinoma ni godilo dobro. V času »konjukture« so bili cenena delovna sila - moderni sužnji - iluzije gospodarskega čudeža. Po izbruhu krize so postali mrtva teža, ki so jo, priseljenci in begunci so Judje 21. stoletja, začele države Zahodne in Severne Evrope v skladu s tako imenovanim drugim dublinskim sporazumom dobesedno odmetavati v države njihovega vstopa v EU. Torej večinoma v tiste države, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela in kjer se je, posledično, že razpasel neonacizem. Še najbolj to velja za Grčijo, kjer je neonacizem legitimna in vsepriostna politična praksa: grški neonacisti so pač prvi pravi otroci evropske ekonomske in tudi priseljenske politike.
Gledamo. Se morda malo čudimo. Sem ter tja kdo stisne zobe. Velikokrat je, ponavadi iz ust tistih, ki trpljenja ne poznajo, slišati, da oni pri nas nimajo kaj početi. Da ima Evropa dovolj svojih težav. Da ima ... Slovenija dovolj svojih težav. To je jedro zla. Jedro vsakršne totalitarnosti. Radikalna omejenost duše. Točno tako »razmišljanje«, utemeljeno z umetno identiteto in plitvino duha, ubija. Dobesedno ubija. Vsak dan.
Krivda. Je. V. Ogledalu.
