Tiskane izdaje
Da Costa je študent iz Gane. Kot najstarejši izmed petih otrok v družini je bil pred dvema letoma izbran, da odide na neskončno tvegano pot proti Evropski uniji. Ko je, ne da bi dokončal študij, odhajal od doma, je bil njegov motiv omogočiti šolanje svojim mlajšim bratom in sestram.
Niti približno si ni predstavljal, kaj ga bo čakalo na poti.
Na poti, na kateri izgineva tisoče življenje.
V puščavskem pesku Sahela, v stranskih ulicah libijskih mest, v Sredozemlju. V peklu trgovine z ljudmi, spolnega nasilja, rasizma, militantnih skrajnežev, padlih držav, evropske birokracije in brezdušnosti.
Dolgo, zelo dolgo časa je potreboval, da se je prebil preko puščave do Tripolija. Tisti, ki imajo malo več denarja, lahko Sahel prečkajo že v treh, morda štirih tednih. Tisti, ki ga imajo ravno toliko, kot je potrebno ponavadi potrebujejo dva meseca. Tisti, ki jih na poti oropajo in teh je največ, potrebujejo tudi po pol leta. Številni ostanejo kar tam, sredi puščave. Sredi enega najbolj vročih, suhih, kaotičnih in nasilnih predelov sveta. Da Costa bi lahko kaj kmalu postal eden izmed njih. A vendarle mu je uspelo priti v Tripoli.
V Libiji so se razmere medtem drastično spremenili. Padlo državo je zajelo več vojn hkrati. Največjo ceno spopadov za nadzor različnih milic in kriminalnih združb nad tako rekoč vsem, tudi nad trgovino z ljudmi, tem poslom vseh poslov, so nemudoma plačali priseljenci iz podsaharske Afrike. Možje in ženske, ki so s svojim trdim delom tako neprecenljivo prispevali k libijski gospodarski rasti pred padcem polkovnika Moamerja Gadafija, so postali (lahka) tarča roparjev, rasistov, morilcev, sadistov in prekupčevalcev.
Nove libijske »oblasti« so Afričane stlačile v ducate improviziranih zaporov po vsej državi. Že kmalu po padcu Gadafijevega režima je prišlo do množičnih izvensodnih pobojev. Za več sto ljudmi se je izgubila vsaka sled. Brutalno nasilen rasizem je postal norma libijskih ulic. In tudi pisarn. Evropa, ki je pomagala zrušiti diktaturo, je s svojo aktivno pasivnostjo pomagala zgraditi libijska koncentracijska taborišča.
»Strašno je ... Od prvega dneva, ko sem prišel v Libijo, do dneva, ko sem prekupčevalcem dal ves svoj denar in stopil na ladjo ter odplul proti Italiji, sem bil priča vojni. In odprtemu lovu na Afričane. Ves čas smo se skrivali. Selili smo se in se obveščali, kje je bolj varno. Seveda, da nismo mogli delati. Nekateri izmed nas so obupali. Želeli so nazaj domov. A jih niso pustili,« mi je dva dneva potem, ko ga je skupaj s 115 sotrpini iz Sredozemlja rešila ladja italijanske vojaške mornarice, v namestitvenem centru na jugu Sicilije pravil »Da Costa«.
Lahko bi zapisal njegovo pravo ime, a si je želel, da tega ne storim. Kljub temu, da si je po prihodu v Italijo, kamor je prišel popolnoma izčrpan in dodobra shiran, oddahnil, ga še vedno spremljajo strahovi.
Na Sicilijo je Da Costa po strahovitih morskih peripetijah, ki pa zanj niso predstavljale »nič kaj posebnega«, prispel v soboto zvečer. Pričkali smo ga v pristanišču v Augusti. Dva dneva kasneje je v namestitvenem centru, kjer smo se zopet srečali, prišel že precej k sebi. Italijani so ga oblekli in nahranili. Zdaj čaka, da bo lahko poklical domov in da uradniki uredijo njegov status. Trajalo bo. Predvsem pa komaj čaka, da si bo lahko - po dveh letih na poti! - začel iskati delo. Da bo lahko »opravil misijo« zaradi katero je - za izobrazbo svojih bratov in sester - večkrat zastavil svoje mlado življenje.
Mu bo Trdnjava Evropa ponudila priložnost?
To je seveda le retorično vprašanje ...
