Tiskane izdaje
Protesti, vsaj množični, so v Grčiji potihnili. Upor se je po nekaj letih ulice preselil nazaj za štiri stene − bolečina se je ponotranjila. Ljudje so utrujeni, izčrpani in brezvoljni. Izgubili so poslednje iluzije in ideale. Boj za preživetje jih ni prisilil le v številne kompromise, ki so načeli njihovo »etično substanco«, ampak jim je tudi onemogočil kakršno koli aktivno politično ali družbeno delovanje, ki bi bilo v času sistematiziranega rušenja socialne države in ključnih pridobitev dvajsetega stoletja lahko ključno orožje boja proti kanibalom iz vrst mednarodnih finančnih institucij.
Tisti grški upor, ki še obstaja, se je prek intenzivnega samospraševanja preselil v civilno-družbena gibanja, v iskanje novih ekonomskih modelov in širjenje prehranske samopreskrbnosti. Meja med aktivizmom in eskapizmom je tu lahko zelo tanka. Dolgo bo trajalo, da bodo izjeme postale − pravilo. A dejanski boj se dejansko dogaja zunaj celostno kontaminirane politike. Druge možnosti preprosti ni (več).
In to kljub vzponu levičarske Sirize, ki je se v zadnjih dveh letih dodobra okužila z epidemičnim virusom »območja udobja«, se v Grčiji − izvzemši naciste iz vrst Zlate zore, prve otroke nove, neoliberalne Evropske unije, ki pa prav tako le nadaljuje močno tradicijo grškega fašizma − v času krize kakšna resnično nova politika ni rodila. Prej nasprotno: dokler bo levica tako patetično razpršena in dokler bo na (ne le) študentskih protestih pred legendarno politehnično univerzo v Atenah mogoče opaziti podobe enega največjih množičnih morilcev v moderni zgodovini človeštva Josifa Visarjonoviča Stalina, poleg katerih vihrajo zastave Novorusije, bo (ne le) grška levica ostala v procesu podaljšanega ritualnega etičnega in političnega samomora. Dokler bo jedro levice ideologija, in ne humanizem, bo levica v času, ki potrebuje ravno eksplozijo radikalnega humanizma, dejansko − desnica.
Tudi zato so ljudje odšli z ulic. Tudi zato Grčijo še naprej vodijo le rahlo premešane stare politične elite, ki so državljane s svojimi lažmi, ponarejanjem in bolestnim pohlepom vrgle na smetišče zgodovine. Tudi zato je Grčija danes država, kjer nekaznovano cvetijo (neo)nacisti, rasizem in nebrzdano nasilje nad vsemi drugačnimi in vsem drugačnim. Tudi zato je Grčija po šest letih razkroja država tretjega sveta, kjer si tretjina prebivalstva ne more privoščiti niti osnovne zdravstvene oskrbe, štirideset odstotkov otrok, ki so poleg priseljencev največje žrtve krize, pa živi pod pragom revščine. Tudi zato grškim ladjarjem, najbogatejšim ljudem v državi, med katerimi so tudi lastniki medijev, ki skupaj z evropskimi institucijami in brezdušnimi politiki trosijo eklatantne neumnosti o »grški zgodbi o uspehu«, »nujnosti odpovedovanja« in »ceni, ki jo je Grčija preprosto morala plačati«, še vedno ni treba plačati davkov. Tudi zato je cena dela v Grčiji danes najmanj dvakrat nižja, kot je bila pred krizo. Tudi zato je na »afriško-azijsko-tranzicijskem« grškem trgu dela izobrazba danes prej breme kot prednost. Tudi zato grško sodišče lahko prostodušno oprosti morilce priseljenskih nabiralcev jagod. Tudi zato bodo po državi v bližnji prihodnosti zrasle tako imenovane svobodne ekonomske cone, delavske in človeške pravice pa bodo le še mrtva črka na papirju poraženih družboslovnih učbenikov.
Vsakršna podobnost z neko drugo državo nikakor ni naključna.
