Kriza=stanje: Sramota vseh nas

Kako je mogoče brez sramu in globokega občutka krivde spremljati usodo sirskih beguncev?

Objavljeno
18. avgust 2015 12.27
Begunci, Srbija - Zunanja
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Kako je mogoče, da se nekdo počuti vrednejšega in bolj zaslužnega od koga koli? Kako je mogoče, da je eno življenje pomembnejše od drugega? Kako je mogoče, da vedno in povsod obstajamo mi in obstajajo oni?

Kako je mogoče, da je privilegij biti rojen v miru in blagostanju lahko toliko ljudem tako prekleto samoumeven? Kako je mogoče tako drastično pomanjkanje empatije in sočutja? Kako je mogoče - iz absolutne »cone udobja« - s tako lahkoto zanikati pravice, svobodo in vsaj malo boljše življenje milijonom tistih, ki »cone udobja« nikoli ne bodo (s)poznali?

Kako si je mogoče pogledati v obraz - posamezniku, skupnosti, narodu, državi, povezavi državi - in ob zločinih človeštva, zločinov nas samih, ostati ravnodušen?

Kako je mogoče, da banalnost zla tako redko trči v čeri dobrega, ki naj bi bile, če gre soditi po vsesplošni količini retorične in digitalne etike ter morale (te je toliko, da je kar dvojna), precej na gosto posejane? Kako se je mogoče, na drugi strani meseca, le zgražati in v potrebi po vrnitvi lastnega duševnega in čustvenega miru govoriti o tem, da je »nujno treba nekaj storiti«, a potem - vedno znova - ostane le pri besedah ali gigantski medmrežni iluziji modernega aktivizma iz naslonjača, te epidemične in neozdravljive bolezni »moderne« levice?

Kako je mogoče, da skoraj vedno zmagajo refleksi in je (samo)refleksija le izjema, ki potrjuje pravilo? Kako je mogoče, da po dolgoletni diktaturi politične korektnosti, ki je po krajini udarile z učinkom bumeranga, v javnem diskurzu prevladujejo ksenofobija, rasizem in nacionalni egoizem?

Kako je mogoče, da je državi, ki je pred dvajsetimi leti gostila 70.000 beguncev, danes problematično sprejeti več kot 250 ljudi, ki jim je uspelo pobegniti iz najbolj krvavega konflikta našega časa?

Kako je mogoče, da oblasti iste države s pozicije lažne avtoritete in bruseljsko-berlinskih lakajev z močnim vetrom v hrbet, ki jim ga ponuja javno mnenje, izkoreninjajo tudi zadnje ostanke humanizma (primer: Grčija)?

Kako je mogoče, da gospo, ki je skupaj s triletno hčerko v naročju v upanju na odrešitev prehodila več tisoč kilometrov, proglasiti za teroristko? Kako je mogoče izobraženega urbanega mladeniča ali izčrpanega starca, ki je ostal brez vsega, proglasiti za grožnjo »naši« Evropi? Kako je mogoče razsojati o tem, kdo je primeren in kdo neprimeren za bivanje na izbrani celini?

Kako je mogoče brez globokega sramu in občutka krivde spremljati kalvarijo sirskih beguncev in neopisljivo tragične človeške usode ob tem »prevajati« v patološke ideološke konstrukte?

Kako je mogoče?