Kubanski dnevi za zgodovino

Ideja – povzema jo ameriški spletni portal Vox –, da bi zloglasni ameriški zapor v Guantanamu, zalivu na jugovzhodu Kube, spremenili v mednarodni znanstveni laboratorij, se morda zdi utopična in nora. A še deset let nazaj je bilo verjetno enako neverjetna ideja, da se bosta v Havani kdaj srečala in prijateljsko pokramljala vodja socialistične revolucije Fidel Castro in prvi predsednik kapitalističnih ZDA z afriškimi koreninami.    

Predsednik Obama je že pred sedmimi leti napovedal, da zaprtje vojaškega zapora na omenjenem koščku kubanskega ozemlja, ki ga upravljajo ZDA, nedavno ga je še dopolnil. Po drugi strani pa ameriški znanstvenik Joe Roman vidi v relativno neokrnjeni kubanski naravi in zakladnici tamkajšnjih rastlinskih in živalskih vrst velik potencial za mednarodni znanstveni center za raziskovanje oceanov, klimatskih sprememb, biodiverzitete in ekosistemov in svoje poglede je te dni razgrnil tudi v ugledni reviji Science.

Jutri bo na kubanska tla stopil prvi ameriški predsednik in s tem simbolično potrdil novo poglavje odnosov med državama po pol stoletja napetosti in blokade. A kako so Američani sploh prišli do Guantanama? Pisalo se je leto 1897, ko je tedanji ameriški predsednik McKinley želel kupiti Kubo od Španije za 300 milijonov dolarjev, kar so Španci gladko zavrnili, po kasnejši  špansko ameriški mini vojni, med katero so ZDA podprle kubanske upornike, pa je Kuba leto kasneje postala ameriški teritorij. Američani so karibskemu otoku leta 1902 priznali neodvisnost, a s pogojem, da bodo zgradili svoje mornariško oporišče v Guantanamskem zalivu in da bodo lahko na otoku kadarkoli vojaško posredovali. Na otoku cigar, ruma in sladkornega trsa so v naslednjih desetletjih cvetele igralnice, mafija je prala denar, korupcija je bila vsepovsod, diktator Batista pa s svojim režimom poskrbel, da je bilo zadoščeno tudi tedanjim ameriškim strateškim interesom na otoku. Osovraženega in skorumpiranega voditelja so leta 1959 vrgli mladi revolucionarni uporniki pod vodstvom Fidela Castra in Kuba je postala prva komunistična država na zahodni polobli – dobesedno pred ameriškim pragom.

Neuspešna ameriška invazija na Prašičji zaliv leta 1961 je stvari še zaostrila in ko je Fidel poklical na pomoč Sovjete, ki so dober streljaj od Floride  namestili strateške balistične rakete, je bil svet tik pred izbruhom jedrskega spopada. JFK je uvedel pomorsko blokado Kube, nato pa je na obeh straneh rdečega telefona le prevladala pamet: Kennedy in Hruščov sta se tajno dogovorila, da Rusi umaknejo rakete s Kube, Američani pa z ruskega praga: Turčije.

Naslednjih dobrih 50 let sta obeležili dve notorični dejstvi:  ameriška vojska je v skladu s pogodbo z začetka prejšnjega stoletja ostala na otoku, v Guantanamu, socialistična Kuba pa je morala tako ali drugače preživeti trgovinsko blokado s strani mogočne severne sosede.

Za odprtje novega poglavja v odnosih med državama je nedvomno najbolj zaslužen ameriški predsednik  Obama, ki si pač želi končati drugi mandat z vsaj enim zgodovinskim dosežkom , močno se je omehčal  tudi režim v Havani, v tajnih pogajanjih med državama pa je imel očitno pomembno vlogo tudi Vatikan in papež osebno. Nekaj zgodovinske simbolike ostaja:  poljski papež je pomagal zrušiti berlinski zid, argentinski papež Frančišek pa je pospešil padec drugega, kubanskega zidu in se, kako simbolično, prejšnji mesec v Havani sestal tudi s poglavarjem pravoslavne cerkve, moskovskim patriarhom Kirilom.

Barack Obama je sicer še dve leti nazaj zagotavljal, da nima načrtov za obisk Kube, a okoliščine so se med tem spremenile, dozorele – in, navsezadnje, se oba glavna akterja, Obama in Castro, počasi, tako ali drugače, poslavljata s političnega prizorišča.