Kuhinjska oaza

Zakaj bi morali ljudje premlevati o resnih političnih rečeh, če lahko debatirajo o pirinih palačinkah ali ingverjevem čaju?

Objavljeno
13. januar 2017 11.31
Jela Krečič
Jela Krečič

Če bi morali v 21. stoletju izpostaviti neki pomemben nov fenomen, bi bil to najverjetneje prodor kuhanja v vseh oblikah v tako rekoč vse pore družbenega življenja, od družinske intime do medijev. Danes ni resnega medija, ki bi si lahko privoščil obiti slastne in zdrave kuharske recepte.

Stvar je šla celo tako daleč, da so danes med najbolj znanimi in cenjenimi kuharji Angleži, ki so zasloveli s svojimi kuharskimi oddajami po vsem svetu. Še pred eno generacijo je bila angleška kuhinja sinonim za katastrofo: kot pravi pregovor, če hočeš v Angliji dobro jesti, jej zajtrk trikrat na dan. Tako se zgodi, da Jamie Oliver v 21. stoletju odkriva okusne in zdravilne plati oljčnega olja, ki jih jug Evrope sicer pozna že tisočletja.

Še večji dosežek beleži Nigella Lawson, znana angleška osebnost in kuharica, predvsem pa strokovnjakinja za to, kako povsem nefascinantne, banalne jedi prodati kot vrhunski obrok, tako da na primer kupljena čokolada, ki jo gospodinja doma dodatno oplemeniti tako, da jo še ocvre, postane pojem slaščice.

Kulinarika je danes pogosto predmet pogovora tudi v imenitnih in razsvetljenih krogih. V takšnih debatah o receptih vpleteni kar tekmujejo, kdo je na bolj inovativen način uporabil koriander in komu je uspelo čičeriko umestiti v še tako tradicionalne slovenske jedi. Prav tako se znajo strasti prebuditi ob vprašanju, kam spada limonska trava ali pa kako življenje postane neznosno brez bučnih semen ali vsaj ščepca sezama.

Nekateri so tako drzni, da si upajo pečeno kolerabo ustoličiti kot nov krompir, ki je seveda boljša, ker nima nezaželenih in preganjanih ogljikovih hidratov. Eni ne znajo pripraviti jedi, ne da bi tja frcnili vsaj malo rožmarina, drugi pa pljučne pečenke ne prenašajo več brez japonskega wasabija. Medtem je večina restavracij v 21. stoletju rukolo ustoličila kot ultimativni okras in prilogo k vsaki hrani − ni ga kosa mesa, ribe ali vegetarjanske polpete, ki se ne bi mogla povaljati po posteljici iz rukole. No, resnici na ljubo, z rukolo na področju kuharske posteljnine vse bolj tekmuje tudi mlada špinača.

Prav gotovo je kulinarični presežek, ki sliši na ime kranjski burek, izšel iz te neskončne kuharske ustvarjalnosti, ki se je razvila in podivjala v 21. stoletju ter v naši sodobnosti nediskriminatorno zajela vse sloje, spole, barve kože in religije.  

Uživanje v kuhinji in kulinaričnih pogovorih ter včasih celo uživanje v samem obroku, pripravljenem po nadvse zapletenem, a tudi hranljivem receptu, morda ni tako nenavadno. Zakaj bi morali ljudje cele dneve premlevati o resnih političnih rečeh, ki zadevajo skupnost ali državo, če lahko debatirajo o pirinih palačinkah ali ingverjevem čaju?

A morda gre prav za to, da sta kuhinja in kulinarika danes za navadne posameznike obvladljiv kozmos z malo neznankami in z jasnimi učinki − včasih sta celo vir družinske harmonije. Veliko bolj produktivno kot preštevanje trupel v Iraku ali Alepu je modrovanje, ali omaka iz črne čokolade spada k pečeni divjačini in ali se potem to izzivalno jed spodobi nadgraditi tudi s kakšnim nadvse pekočim čilijem. Takšen refleks, pobeg v kuhinjo, ki ga danes vsaj v razsvetljenih krogih enakovredno izvajata oba spola, se zdi torej razumljiv, morda celo upravičen.

Družbeni problemi − obstoječe stanje z vsemi pripadajočimi krivicami − so pač preveč kompleksni, včasih preveč boleči. Predvsem pa je današnji politiki uspelo doseči, da se navaden človek ne more več prepoznati v nobenem političnem projektu. Aktualne politične agende pač niso niti tako zanimive niti tako slastne, kot je lahko ananas ali papaja na puranjem zrezku.

Kuhanje, novi in novi kuharski izumi, pa čeprav prihajajo iz dežele, ki ima verjetno najbolj siromašno tradicijo kvalitetnega ali vsaj užitnega prehranjevanja, nas bodo okupirali, zabavali in hranili, dokler ne bomo dobili občutka, da smo smiselni ali pomenljiv del nečesa širšega in pomembnejšega, večjega od nas in našega želodca.

Po drugi strani pa morda zazibanost v hranilne sanje priča, da nam v resnici ne gre tako slabo. Če si lahko prvoščimo fantaziranje o popolnem zajtrku s čijinimi semeni, namočenimi v kokosovo mleko z robidami, je naša realnost še kar znosna, no pa tudi še kar okusna.