Tiskane izdaje
Pred nedavnim je domovina, v katero smo se ponevedoma rodili, ponovno obeleževala dan samostojnosti in enotnosti - spomin na artikulacijo naše skupne nacionalne zahteve po državi. In ker vsakemu velikemu državnemu prazniku pritiče velik politični govor, je deseti predsednik Vlade Republike Slovenije Miro Cerar za nas pripravil dobrih sedemnajst minut oziroma 12.657 znakov s presledki dolg razmislek o tem, od kod kot država prihajamo, kje smo in kam smo namenjeni.
Do političnih govorov je vedno varno biti vsaj zmerno sumničav. Ne zgolj zato, ker vsaka sentimentalnost, pretiran zanos ali celo patetika v političnem diskurzu vabijo k zadržanosti, marveč predvsem zato, ker politični govori običajno služijo kot premestitev. Če bi nekoliko pretiravali, bi lahko rekli, da iz tistega, kar je v političnem govoru zatrjevano, lahko z določeno mero gotovosti sklepamo na nasprotno. Težava Cerarjevega govora s torkove državne proslave torej ni bila v tem, da bi bil slab. Težava je bila v tem, da je bil dober.
Šlo je nekako takole: trdo smo garali, da smo si prigarali državo, bil je čas, v katerem smo znali pravilno diagnosticirati svoje težave, k njim konstruktivno pristopiti in jih razrešiti, sebi smo dokazali, da smo lahko odločni in da nas nič ne peha v to, da bi vse življenje zgolj nemočno tapkali na mestu, svet je osupnil nad našo politično voljo in našim pogumom, zdelo se je, da nam v znoju in solzah priborjene zmage nič ne more skaliti, pa vendar. Ta čas je bil, in ta čas smo s celo kopico napačnih odločitev zaigrali. Izgubili prednost, izgubili zanos, izgubili čisto stvarne stvari in iz resnične države napravili fantomsko tvorbo, ki ne ve točno, kam sama s seboj.
»Državo imamo,« je rekel Cerar. »Toda kriza nas je opozorila, da si jo moramo še enkrat zaslužiti. Če smo si jo prvič zaslužili ob plebiscitu in po njem, ko smo se pogumno uprli tuji nadvladi in aroganci, si jo moramo zdaj zaslužiti tako, da se upremo lastnim slabostim, med katerimi so nam doslej največjo škodo povzročili pohlep, ignoranca in nespoštovanje.«
Nespoštovanje in nesamostojnost, je rekel, sta naša največja deficita. Sta tisto, kar nam onemogoča, da bi normalno živeli in delali, drug drugega podpirali v dobrem in ovirali v slabem, da bi dobro in pravično gospodarili in ustvarjali dobiček, kjer je bila prej izguba.
Če hočemo, skratka, kot država preživeti, si ne moremo več privoščiti pasivne drže, ki vse kar je slabega, zgolj nemočno spremlja ali celo brezvoljno perpetuira. Nehati moramo čakati, da bo za nas poskrbel nekdo drug. Naša država je naša odgovornost, za njeno šibko zdravje smo neposredno odgovorni sami. Moramo se spraviti k sebi.
»Spoštovani,« je še rekel: »Slovenija je uspavana. Zato se moramo prebuditi in začeti graditi. Da, graditi. Graditi moramo spoštljivejše in konstruktivnejše medsebojne odnose. Pustiti moramo več prostora optimizmu. Graditi moramo tudi slovenske železnice, ceste, energetsko varčne stavbe, žage za les, protipoplavne nasipe, kulturne, turistične in športne objekte in še marsikaj. Še naprej moramo graditi tudi spoštljiv odnos do narave in do širšega sveta okoli nas. Smo pomemben del Evrope in če pri ključnih stvareh držimo skupaj, se lahko samozavestno oziramo v svet.«
Prima. Ne res, lepo je povedal in vse drži. Samo nekaj je narobe. Miro Cerar je predsednik vlade, ki je prej del problema kot del rešitve. Vlade, ki je okorno zlepljena skupaj iz nenačelnih kompromisov, v kateri je kakovostnega odločevalca spet treba iskati z lučjo pri belem dnevu. Vlade, ki se svojega posla ponovno loteva po copy-paste metodi brez kakšnih posebej kreativnih političnih pristopov, brez pravega zanosa, komaj avtonomno in brez jasne predstave o tem, kako kar koli nadrediti drugače kot že tisočkrat prej. Standardne vlade Republike Slovenije, torej. Zaspane, pootročene Slovenije, ki se je sicer hotela odseliti od staršev, vendar je pri tem pozabila, da to pomeni, da bo morala sama čistiti sekret in plačevati stroške ogrevanja.
Nemogoče je istočasno prdniti in rit stisniti skupaj, je imel navado reči moj osnovnošolski učitelj zgodovine. Nemogoče je sprejemati napačne odločitve in ostati priljubljen. In vendar politični govori stremijo prav k temu. Vzpostavljajo vzporedno resničnost, ki ni zvezna s tisto, na kateri se politika po pisarnah, večerjah, telefonskih žicah in zakuskah protokolarnih dogodkov dejansko odvija, marveč tvori mehko, koprenasto diskurzivno plast nad njo, iz katere nam glasovi odločevalcev dajejo na znanje, da razumejo. Da so premerili težo in kompleksnost situacije in da si po svojih najboljših močeh prizadevajo, da bi jo zasukali na bolje. Plast prizadevanja, da bi kljub vsem svojim pomanjkljivostim in šibkostim ostali v dragocenem državljanskem spominu kot tisti, ki so (če drugega ne) razumeli.
Pa ne gre za to, da bi od Mira Cerarja ali katerega koli drugega državnika pričakovali, da bo z eno samo gibko gesto razrešil vse naše domovinske tegobe. Ali da bi to pričakovali od ene vlade. Če nas je življenje česa naučilo, nas je naučilo razumeti, da ni večje laži od tiste, da ni težko, kar se mora. Nujne spremembe so neskončno zahtevne, presegajo moči enega samega človeka, ne glede na to, kako vplivnega, so procesne in dolgotrajne in kar malo preveč bedasto je biti vsakič znova razočaran ob ugotovitvi, da jih tudi na novo sestavljena vlada ni zmogla odpraviti namesto nas. Sprememba v načinu, na katerega rokujemo s svojo državnostjo mora biti kot pri plebiscitu rezultat naših kolektivnih prizadevanj, ki morajo iti tudi v smeri celovite prenove političnega razreda. Ustaljeno kot-da-levičarko lepodušništvo in desničarka agresija namreč preverjeno ustvarjata uspavano stanje, o katerem ve nekaj povedati tudi sedanji premier.
Pa vendar vse to ne pomeni, da aktualna in vsakršna oblast ni dolžna prevzeti polne odgovornosti za svoje vladanje. In del Cerarjeve odgovornosti je tudi to, da če bi rad postal dobri vladar, katerega hologram ustvarja s svojo retoriko, investira v svoje vladanje malo več od zgolj razumevanja. Včasih ni dovolj zgolj razumeti. Včasih je treba tudi kaj storiti in če le mogoče to storiti prav.
