Tiskane izdaje
Ta teden je britanski dnevnik Guardian objavil članek o slovenskem predsedniku Borutu Pahorju. Avtorja ali avtorje članka je navdahnila aktivnost slovenskega predsednika na družabnem omrežju instagram, kjer vestno objavlja svoje fotografije. Včasih je na teh fotografijah sam, ko denimo pometa, v drugih primerih pa ga najdemo v družbi znanih osebnosti, od Baracka Obame do nekdanjega supermodela Naomi Campbell.
Tekst, pod katerega je podpisan Associated Press, profil instagrama slovenskega predsednika obravnava kot kurioziteto, ki se lahko kosa samo še z bizarno tviteraško dejavnostjo Donalda Trumpa. V članku najdemo tudi izjavo našega predsednika, ki na vprašanje, ali se mu ne zdi njegova aktivnost na tem družabnem omrežju populistična, odgovarja, da ločuje med dobrim in slabim populizmom. Sebe očitno vidi v polju dobrega populizma, ki ga politični svetovalec Marko Rakar imenuje lahki populizem.
Takšna karakterizacija populizma je seveda sama populistična. Populizem resne politične teme, probleme in njihovo reševanje zamegli z všečno govorico in karizmatičnim nastopom. Vsebinsko se predstavlja kot glas navadnih ljudi proti korumpirani eliti, vendar se vešče izogne ključnim družbenim antagonizmom oziroma jih povsem popači − tako so v populistični viziji za sedanje evropske težave krivi imigranti, ne pa nasprotja, ki jih generira globalni kapitalizem. Populizem je vselej znak tega, da politike ni ali pa je nadvse sporna. Ali ne počne nekaj podobnega Pahor pri nas? Globok politični razcep v Sloveniji poskuša premagati z do vseh prijazno držo, ki se modro drži nad političnimi boji in o tem, za kaj gre v teh bojih, ne pove nič resnega.
Pri populizmu slovenskega predstavnika države se zdi, da gre za umanjkanje politične agende, če ni agenda predsednik sam oziroma njegova ponovna izvolitev. Kot sam prizna v članku, instagram uporablja, ker z njim doseže mlade in več ljudi. »V času nezaupanja v politiko je to način, kako jih doseči.« O tem, da predsednik ljudi doseže, seveda ni dvoma. Ali s tem napravi kaj za zaupanje v politiko ali v politike, pa je drugo vprašanje. Lahko bi si zamislili človeka ali ljudi, ki jim nezaupanje v politiko sproža ravno lahki populizem.
Očitno je šlo pri pisanju članka, ki ga je povzel Guardian, piscu ali piscem na smeh, tako kot gre državljanom in državljankam Slovenije, ko zagledajo Pahorjevo fotografijo na instagramu »Domotožen v Kairu«. Na njej se slovenski predsednik s svojim trupom obeša na stopniščno ograjo neke palače (v Kairu?) in resignirano zre v fotografski objektiv.
Morda je žalostno sporočilo našega predsednika in članka o njem, ki lahko potencialno doseže milijone nič hudega slutečih bralcev po svetu, da je dejansko prava odslikava politike. Zadovolji se s samopromocijo in meni, da je dovolj, če se iz obsesije s sabo občasno pošali ter samega sebe opiše kot barbiko. Mogoče je to vse, kar je od politike ostalo. Res da takšen »lahki borutizem«, kot bi ga lahko poimenovali, ni direktno škodljiv ali nevaren, je pa še en žalosten dokaz, da se k politikom ne moremo zateči po relevantne odgovore na pomembna družbena vprašanja, ampak jih imamo samo zato, da si z njihovimi neumnostmi popestrimo dan ali se tudi sami norčujemo iz njih.
Najboljša stvar, ki je, denimo, nasledila objavo »Domotožnega v Kairu,« je − kot opozarja tudi omenjeni članek − akcija Boruting na facebooku, kjer so ljudje po zgledu predsednika svoje lastno domotožje začeli uprizarjati na ograjah, ki so jim pač prišle pod roke. Na teh fotografijah navadnih smrtnikov najdemo tudi medveda in mačko, ki s slovenskim predsednikom delita domotožno držo. V seriji ponovnih upodobitev »Domotožja« izstopi vsa absurdnost predsednikove fotografije, njegove objave in njegovega domotožja. Akcija državljanov pa kaže, da je produktiven način, da se sodobni posameznik sooči z mankom politike, ta, da se zateče v absurd in humor.
