Lahkotna spokojnost
čet, 28.12.2017, 10:00
Lahkotna spokojnost
Planet potiskamo v prepad in ob tem mirno spimo.

Ob premlevanju pomena novic o izjemni gospodarski rasti naše države, se vztrajno vračam na vprašanje, kako lahko ljudje tako mirno, da ne rečem brezbrižno, živimo, ob tem, ko svet drvi v prepad na tolikih ravneh. Vsaj na okoljskem področju je slika srhljiva, gospodarska rast pa prav nič ne prispeva k izboljševanju slike. Prej nasprotno.

Priča smo nevarnim podnebnim spremembam, največjemu izumiranju rastlinskih in živalskih vrst po izumrtju dinozavrov, Arktika, ki med drugim jamči za stabilnost vremenskih vzorcev v Evropi, bliskovito izginja, v oceanih se kopičijo gore plastike... Ob nizanju neprijetnih dejstev, se lahko pojavijo morebitnih očitki alarmizma ali okoljskega populizma, a potrebno je imeti v mislih, da so našteto bolj ali manj gola dejstva. Kako lahko ob vseh teh strašljivih znanilcih časa vsak dan znova mirno spimo? Ravnodušna ni le tista »velika množica« brezbrižnega prebivalstva, ki jo tako radi obtožujemo za vse, kar je narobe v naši družbi. V vsakdanjem življenju smo večino časa do velikih vprašanj ravnodušni prav vsi.

Zanikanje določenih dejstev življenja naj bi bilo nujno potrebno za normalno delovanje v vsakdanjem življenju. Tako smo se navadili izklopiti šume v okolici, neprijetne vonjave v mestu, zgodbe o korupciji, krivicah in revščini doma in po svetu. Vedno znova pozabljamo tudi na pozitivne zgodbe. Tudi družabna omrežja nas spodbujajo, da se zapiramo v filtrirne mehurčke, kamor manj všeč(ka)ne informacije in stališča ne prodrejo. Računalniški algoritmi, ki nas »želijo« na platformah (npr. na Facebooku) ohranjati čim dlje in doseči, da se tja vračamo čim bolj pogosto, namreč vse zgodbe, ki naj nas ne bi zanimale, preprosto utišajo, oziroma, nam jih nehajo prikazovati. Naša realnost, v kateri nam ni treba prepogosto premišljevati o zahtevnih (okoljskih) temah ni stvar naključja.

Če se vrnem h glavnemu vprašanju, nekako ostajam pri ideji, da je glavni razlog za (samo)izoliranje ljudi pred neprijetnimi resnicami v omejenosti naše volje. Ta se hitro izčrpa in se le počasi obnavlja. Svet je vedno bolj opravilno učinkovit, v istem času opravimo vedno več stvari. Davek na naraščajočo učinkovitost je pomanjkanje volje za vsa vprašanja, ki presegajo vsakdanje domače in poklicno življenje. Soočanje z vprašanjem podnebnih sprememb denimo in občutkom nemoči ob spoznanju lastne majhnosti napram problemu, je lahko psihološko zelo obremenjujoče. Brez čisto neposrednega načina smiselnega ukrepanja, ob katerem bi se po možnosti lahko še tudi dobro počutili (zaradi česar se nekaj volje obnovi), bo (okoljski) aktivizem zelo redko na urniku ljudi.

Preprosto nam zmanjkuje energije zanj. Take se zdi, da velikih družbenih in okoljskih vprašanj ne bomo uspešno naslavljali le s kazanjem s prstom na »potrošniško brezbrižnost«, »egoistično naravo človeka«, »zlobno naravo kapitalizma/neoliberalizma«, »pokvarjene politike« in druge priljubljene klišeje, s katerimi radi razlagamo svet, ampak bomo najbrž od ljudi dobili pravi odgovor le z dobrim organiziranjem njihovega načina ukrepanja. Aktivisti se bodo morali vedno znova učiti, kako velike probleme poenostaviti na prebavljivo obliko zahtevnosti, da bodo od ljudi v tem z obveznostmi zasičenem svetu spodbudili pomenljivo ukrepanje in preprečili njihov umik v zanikanje problema. Kajti če bo za večino ljudi (okoljski aktivizem) tako (ne)prijeten kot obisk zobozdravnika ali popraznični obisk fitnesa - veš, da je treba, ni pa prijetno - se velikimi vprašanji našega časa kaj kmalu ne bomo spopadli. Ali imamo dovolj časa, da si lahko poseben tretma pisan na kožo sodobnemu človeku privoščimo in ali ima dovolj ljudi voljo, da tak aktivizem vedno znova organizirajo, pa je že drugo vprašanje.

Mnenja in pogledi, predstavljeni v besedilu, izražajo osebna stališča avtorja in ne odražajo stališč institucije, kjer je avtor zaposlen.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savić je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanović je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnikov o uporabi človeka in Slovenije.

In Borut Tavčar, novinar Dela.



Lahkotna spokojnost

Ledeniki so jasen kazalnik podnebnih sprememb. Foto: Špela Prelc/Delo

Prijavi sovražni govor