Let okoli sveta: »Prihodnost je ultralahka.«

Konec potovanja. No, ni bilo klasično turistično potovanje, ampak napor, stresni dnevi v letalu in na letališčih.

Objavljeno
03. maj 2016 23.21
Matevž Lenarčič prihod
Andrej Velkavrh
Andrej Velkavrh
Ko končaš neki projekt, običajno »pade s tebe«. Energija, ki te žene, včasih prek svojih trenutnih zmožnosti (morda bolje, iz tebe izvleče najboljše, kar zmoreš, česar še sam nisi verjel, da je v tebi), se na koncu, ko je vse za tabo, nekako sesuje sama vase. Ostaneš izžet − pustimo čustva za zdaj pri miru. Se vam zdi znano? Ste kdaj to sami izkusili? Ni nujno, da bi leteli, veslali, plavali čez Atlantik ali obkrožili Zemljo na tisoč in en način − ne, lahko je morda zahteven izpit, izpit za avto, morda ste organizirali prireditev. Vsakdo po dokončanem delu, ki zahteva velik del nas, občuti neko praznino.

V primeru Matevževega leta okoli sveta sem tudi sam kot kamenček ekipe na koncu občutil neko olajšanje. Neko praznino. Skrb za vremenske razmere in napoved vremena za vsako etapo posebej ni bila več del mojega vsakdana. Zame je bilo prvič, da sem poskušal z vremenskimi nasveti pomagati pilotu, ki je v lupinici letel okoli sveta. Pred vsem tem sem si pripravil nekaj orodij za pregled modelskih izračunov. Niso vse vremenske spremenljivke enako zanimive in pomembne za letalce. No, na nekatere, priznam, nisem pomislil. Recimo dnevna temperatura zraka je že ena od njih. Nisem ji posvečal posebne pozornosti. A Matevž je imel zaradi previsokih temperatur ponekod težave pri vzletu. Letalo je bilo maksimalno obremenjeno − gorivo je moralo zadoščati za dolge, dolge celodnevne etape. Zelo topel zrak je seveda redkejši in zato daje letalu »manj opore«, manj je vzgona in s tem letalo porabi za vzlet več goriva, kot bi ga pri hladnejšem zraku. No, to so bili bolj pogoji za vzlet in te podatke je imel Matevž najbolj pri roki kar na letališču, s katerega je vzletal, to na srečo niti ni bil bistveni del same vremenske napovedi. Sama temperatura je pomembnejša predvsem pri podatku, na kateri višini je na poti nulta izoterma. V povezavi z morebitnimi padavinami tam nastane »smrtno nevarna« zaledenitev. In če veš, na kateri višini ni te nevarnosti, temu pač lahko prilagodiš načrtovano pot.

Zelo pomemben je veter. Izkazalo se je, da sem, verjetno sistematično, nekoliko podcenil hitrost vetra. Gre seveda za višinske vetrove, tam, kjer pilot leti. Enkrat se je tudi zgodilo, da bi lahko dobro predvideli območje večje nevihtne aktivnosti in bi se lahko s prilagojeno potjo temu območju izognili − a kaj, ko je bila optimalna pot predolga! Ni bilo samo vreme tisto, ki bi se mu morali prilagajati, ampak tudi še kakšna druga postavka (še sreča, saj bi sicer jaz bil vedno grdi raček, če vreme ne bi bilo vsaj podobno predvidenemu).

Skratka, bilo je stresno tudi zame, čeprav daleč od tega, kar je moral preživljati Matevž in še kakšen drug član ekipe. Pravzaprav sem hvaležen za to izkušnjo. Če bo še kakšen »drugič«, bomo organizirali ekipo. Ja, več glav več ve, manj verjetno kaj spregledaš, in, morda najpomembneje, zgodi se, da pri vseh vsakodnevnih opravkih preprosto nimaš časa, pa vskoči nekdo drug. Čim manj šibkih členov.

Toliko ob koncu z mojega zornega kota. Matevž je izkoristil nedavni sveži sneg in šel malo na turne smuči. Kako je bilo, Matevž? Najbrž drugače lepo kot v majhni pilotski kabini, kajne? Upam, da se bo človeštvo tudi iz tega projekta naučilo kaj koristnega. Prihodnost je ultralahka. Upam.

***

Andrej Velkavrh je v ekipi svetovalec za vremenske razmere. Kot meteorolog je sicer zaposlen na slovenski agenciji za okolje in prostor, je pa tudi navdušen gorski kolesar.

Ekipo GLWF smo povabili k pisanju blogov v času Matevževega leta in po njem. Z nami so vtise delili še Griša Močnik, Petra Draškovič Pelc in Boris Mikuž, seveda poleg Matevža Lenarčiča, ki se je oglašal iz oddaljenih kotičkov sveta.