Levo mnenje: Resnica se pod mizo valja

»Na koncu so prišli pome − in nikogar več ni bilo, ki bi spregovoril zame.«

Objavljeno
03. november 2015 12.07
Posodobljeno
04. november 2015 08.00
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana

»To je Nina Krajčinović, avtorica #zlovenija. Prosim za RT.«

S takšnimi tviti in objavami sem se ubadala v zadnjem tednu. A ta kolumna ne bo zasebne narave, niti ni namenjena kakršnemu koli opravičevanju, zagovarjanju ali razlaganju. Dejstvo je, da sem prejšnjo sredo objavila kolumno, v kateri sem se spraševala o smiselnosti javnega sramotenja slovenskih nestrpnežev. Naslednje dejstvo je, da se je nekdo spomnil, da sem avtorica spletne strani Zlovenija najbrž kar jaz. Sledil je efekt domin, ki me je v spletnem vesolju desnega ideološkega pola naše države označil za nesporno avtorico te spletne strani, za »srbjansko prasico, upam, da jo musliči zakoljejo«, za »čefurko, ki sovraži Slovence«, za ... vstavi po želji.

Priznam, ko sem videla prvi komentar, ki me je označeval za avtorico, sem se naglas zasmejala, s prijatelji smo se celo ponorčevali iz tega, saj vedo, da skorajda ne poznam razlike med računalniškima pojmoma, kot sta URL in IP. A kmalu ni bilo več smešno, ostalo mi je le še debelo gledanje v zaslon, ki mi je iz minute v minuto kazal nove obtožbe, da za vsem skupaj stojim jaz. Objavili so moj domači naslov, moje fotografije, nekdo se je celo lotil in me narisal. Z velikanskim podbradkom, ki ga prav tako zanikam!

Skratka. Vse skupaj me je pripravilo do razmišljanja o tem, koliko ljudi je bilo na takšen ali podoben način po krivem obtoženih za dejanja, ki jih niso storili. In kako zelo nezaščiteni smo vsi skupaj. Če te kdor koli blati na spletu, tudi če nisi kriv, je edino, kar lahko storiš, to, da vložiš zasebno tožbo. Tudi če te je strah. Tudi če je tvoj domači naslov objavljen na straneh, ki spodbujajo nestrpnost in sovraštvo. Če ni neposredne grožnje, policija pač nič ne more. Vsi pa vemo, da v Sloveniji skoraj vsaka tožba z leti dobi dolgo, dolgo brado.

Okej, moje strasti so se pomirile, strasti tistih, ki so se me lotili v spletnem vesolju, sem umirila sama tako, da sem jih blokirala. Pa vseeno. Žalostno dejstvo, ki ostaja, je, da neresnica, če jo ponoviš trikrat, postane resnica. In potem v vsem tem, kriv, ne kriv, ostaneš sam.

Ko sem oddala kolumno prejšnjega tedna, moje razmišljanje o javnem sramotenju še zdaleč ni bilo končano. Začela sem se spraševati, ali je sploh prav, da sem pisala o spletni strani Zlovenija, še naprej in še bolj sem razmišljala o tem, ali je sploh prav, da takšna stran obstaja. Tudi zato, ker sem slišala, da so bili nekateri celo ponosni, da so se znašli tam. Spet druge je bilo hvalabogu sram, kar so priznali sami. Navsezadnje pa sem okus javnega linčanja doživela tudi sama.

Neprijeten okus je. Pa ne to, da ti nekdo nariše velikanski podbradek, to ni panike, nečimrnost gor ali dol. Kot tudi ne, da se komentatorji v blatenju osredotočijo na tvoje južnjaške korenine, tudi to je pač dejstvo, ki mi ga niti ni treba niti ga nočem zanikati. Bedno pa je, ko se usuje plaz neresnice, v kateri si se znašel, bedno je, ko jo začnejo ponavljati ljudje, ki na spletu, s prsti na tipkovnici, samo čakajo na svojo naslednjo žrtev. Kriv ali ne, zelo hitro tudi to postane nepomembno.

Kako je že rekel pastor Martin Niemöler o plašljivih nemških intelektualcih, ki so tiho gledali vzpon nacistov?

»Najprej so prišli po socialiste, pa sem bil tiho − ker nisem bil socialist.
  Potem so prišli po sindikaliste, pa sem bil tiho
− ker nisem bil sindikalist.
  Potem so prišli po Žide, pa sem bil tiho
− ker nisem bil Žid.
  Na koncu so prišli pome
− in nikogar več ni bilo, ki bi spregovoril zame.«

Ne smemo ostati tiho.

Dokler ne dosežemo, da sovražni govor, blatenje in grožnje ne bodo več tako svobodno marširali po spletu, pa vsem tistim, ki jih srbijo nestrpni prsti in sovražno grlo, priporočam, da vso svojo žalost in gnev zabrišejo v tole globino.