Tiskane izdaje
Rečeno mi je bilo, da moram danes povedati nekaj o sebi. O sebi, kot o stroju za proizvodnjo mnenja, o sebi kot o subjektu javnega govora, o tistem delu sebe, kjer je lik od dela največkrat zelo težko do nemogoče ločiti.
Za trenutek bi se rada vrnila v svojo osebno zgodovino in se, čeprav nerada, opomnila, da sem skoraj v istem trenutku, ko sem postala strastna bralka, postala strastna sovražnica svojega spola. Kakšna škoda, da sem se morala roditi kot ženska. Tako ne bom nikdar velika pisateljica. In ne, ne zato, ker bi bila dovolj modra, da bi vedela, da je ženski s svojim likom in delom vedno težje ustvariti kognitivni imperij. Zato, ker se je zdelo, da so vsebine, ki jih je v življenju dano premlevati ženskam, preprosto obsojene na nezanimivost. Podobna drama se je nekoliko kasneje odvila tudi na poligonu nacionalnosti, ker Slovencu pač ne more biti omogočeno, da bi od sebe dal kakšno zgodbo, ki bi bila lahko zanimanja vredna.
Vendar je sledilo zanimivo spoznanje, ki je prigovarjalo v smeri, da se zmagati na tujem terenu preprosto ne da. In da so zato to boji, ki jih vsak človek mora izbojevati sam s sabo, razen če se je pripravljen ukloniti ranam v svoji samopodobi in pristati na življenje, ki ne pretendira na nič. Da je svoji lastni poziciji treba podeliti dostojanstvo, pa ne na način oholosti, samozaverovanosti in potlačitve, ampak z golim zavedanjem, da je tudi moja specifična usoda človeška in zato bistvena. Pa tudi, da so za vsakega občutljivega človeka vse okoliščine zahtevne, a da s premlevanjem tujih, ne bo nikdar nič bližje temu, da bi razrešil tisto, kar ga najbolj neposredno zadeva.
Tako danes verjamem, da je največja usluga, ki jo človek lahko naredi sebi in svetu, da kultivira in neguje svoje partikularije, vsaj tiste, ki ne njemu ne drugim niso v napoto. Da razume svojo lego, specifično po spolu in razredu, specifično po nacionalnosti in izobrazbi, specifično po generacijskih možnostih in primanjkljajih.
In zato z določenim mirom sprejemam, da večina med nami nase veže relativno ozek in po nujnosti omejen železni repertoar tem, h katerim se bomo vedno znova vračali, jim z leti kaj malega dodali, mnogo odvzeli, jih poskušali piliti, ko se bodo zdele pregrobe in rahljati, ko se bodo začele zdeti preveč zavezujoče in dogmatične. Z mirom, ki ga prinaša zavedanje, da je delitev dela sijajna pogruntavščina, človek pa socialna žival in da k družbi, v katero je vsajen, največ pripomore s tem, da kakovostno, strastno in predano obdeluje vrtič, ki ga je pripoznal kot svojega. Z zavedanjem, s katerim odteče tudi krivda, ki pride z dejstvom, a vsega ne bomo nikdar znali ali zmogli, krivda, ki doleti vsakega izdelanega človeka, ki se je iz pubertete izlegel kot subjekt s specifičnimi zanimanji in znanji, ne pa kot renesančni uomo univerzale.
Da nauk te zgodbe uči, da vsak človek, ki se kolikor toliko jasno zaveda svojega mesta v svetu, pravzaprav neprestano govori o samem sebi. Od osebne omike pa je odvisno, ali si prizadeva to početi tako, da bo imel od tega kaj tudi bralec.
A to so vprašanja duha. Nekje v ozadju pa, nič manj pereča, ležijo vprašanja materije. Vprašanja, ki se začenjajo porajati na podlagi odločitve, da bo nekdo iz svojih kognitivnih mahinacij naredil poklic. Vprašanja, ki bi morala biti bolj kot karkoli drugega, vprašanja razrednega boja.
Sem samozaposlena v kulturi. Pri Ministrstvu mi je uspelo izposlovati dva poklica: prvi pravi, da sem pesnica, drugi pa, da sem kritičarka. V resnici sem stroj za neprestano reprodukcijo besed.
Pa da ne bo pomote, obožujem delo. Še natančneje, obožujem svoje delo. Obožujem intelektualno delo, napor duha, delo, ki ima za cilj zgolj in samo razumevanje. Obožujem umetnost jezika, jezika kot argumenta in jezika kot besedne dekoracije. Obožujem predanost, interes in prizadevanje in obožujem nepopolnost sadov, ki kličejo k neprestani (samo)reviziji. In obožujem njegovo konstantnost, dejstvo, da ga nikdar ne zmanjka in da po definiciji ne more biti dokončano. Malo manj pa obožujem prisilo, ki veli, da mora biti nenehno reproducirano in nenehno metano pred oči javnosti, tudi kadar ga še sama težko pripoznam kot kakovostno. Dejstvo, da vsak mesec zame predvideva fiksno količino besedil, ne glede na to, vsebinsko vsi meseci niso enako polni. Dejstvo, da moram, kot mora večina, ki se pri nas bavi s pisanjem, pisati tudi takrat, ko nimam česa napisati in vse svoje napore vlagam v to, da nedolžni bralec tega ne bi opazil. Zato sem po tihem še vedno prepričana, da je intelektualizem sijajna dejavnost za aristokracijo ali katerikoli si že bodi družbeni sloj, ki mu je omogočeno uživati mir in sadove časa za premislek, ne pa v kognitivni delavnici neumorno štancati polizdelke duha.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
