Tiskane izdaje
Ena najbolj zabavnih stvari, ko si v zrelih letih, je, da ugotoviš, da tisto, kar misliš, da veš, v glavnem ne drži.
Zagotovo pa drži, da je človeška neumnost velika in da si ti njen pomemben del. Tega, da veš, da nič ne veš, seveda nikomur ne poveš, niti tistim ne, ki bi v tvoji neumnosti in nevednosti prepoznali kanček iskrenosti in poštenosti.
Kot otrok odraslim verjameš, kot odraščajoči odraslih ne razumeš, kot odrasel odraslim ne verjameš več.
Sediš v letalu, na trajektu, na operacijski mizi in pomisliš, kaj če je ta, ki zadevo upravlja, isti kaliber kot ti.
To, da se na valentinovo zalotiš, da ne razumeš žensk, razen včasih hčera, ni tako hudo. Ženske ... Ljubezen nam je vsem v pogubo, če pa to ne, pa vsaj v strošek, sem zapisal na tipkovnici kakšen dan nazaj, v hecu, potem pa sem premislil, kaj sem zapisal, in se mi hec ni več zdel hec, pač pa zgolj resnica.
Ljubezen povzroči, da iz nematerialista postaneš realist. Realist je zelo realna kategorija, recimo, da spoznaš, kako si materializiral svojo čustva v vsesplošno izgubo.
K sreči je tako, da je ljubezen nalezljiva in te sem ter tja obišče, ko pa jo odležiš in si povrneš moči, čakaš, kdaj spet fašeš virus, za katerega ni zdravila.
No, ampak tole o ljubezni je le spomin na dan nazaj, ko so bili srčki rdeči in iz čokolade, moja druga misel dneva, da »ni vse v ljubezni, ker je nekaj tudi v seksu,« pa pri spolu, ki mi je stal nasproti, ni bila najlepše sprejeta.
Ona bi rože, jaz sem se pogovarjal o vonju kože. Ni preprosto biti praktičen.
Pravzaprav sem malo zašel. Na valentinovo je bilo, ko sem se začutil, kar se je zapisalo na začetku tegale pamfleta, da bolj ko si star, manj razumeš. Ne bolj star, bolj nor, pač pa bolj star, bolj neumen. Sori, kolega, da sem preklepal tvoj verz, a je bilo nujno.
Imel sem priložnost, da sem se na Inštitutu Jožef Stefan pogovarjal z nekaj znanstveniki. Če bi rekel, da pol nisem razumel, bi si nezasluženo dvignil inteligenčni količnik, ampak takoj mi je postalo jasno, da se tam dogajajo velike stvari. V svetovnem merilu. Znanost nima meja, kot neumnost in še kaj, fovšija, na primer.
In sem nekoga vprašal, da če takrat, ko se podeljujejo nagrade za znanstvene dosežke, tudi kdo tako govori, kot je bilo to na Prešernovih nagradah. So me debelo pogledali ... Verjetno zato, ker nisem znal povedati, ali so na Prešernovih nagradah govorili o odnosu države do kulture, o položaju kulture ali o tem, da je morda za kulturnike premalo denarja. Nekateri so govorili, da ni premalo denarja, le kulturnikov je preveč. Ne vem. Kulturo imam rad. Spraševali so me, zakaj sem v revijo, ki je bila namenjena − tako nekateri − rekreaciji in prostemu času, tlačil kulturo. Da kdo pa to bere? Moje mnenje je, da ko v časopisu ni več strani o kulturi, časopisa ni več. Ker tako izgine jezik, pisana beseda v vsej svoji lepoti.
Na začetku je bila beseda, sem nekje prebral, in razumel, da je šla geneza od besede naprej kamorkoli že. Kultura me je malo presenetila, ko sem začel kot honorarni novinar, in mi je znani novinar v kulturni redakciji rekel, da nimam kaj iskati na novoletni zabavi novinarjev te redakcije, kamor so me začetnika prijazno povabili, ker pač to, kar počnem − sestavljam seznam kulturnih prireditev − ni nič. Sem bil žalosten in ostal doma, čez petnajst let me je gospod vzljubil, verjetno zato, ker sem mu v nekem trenutku edini objavljal zapise o kulturi.
Morda umetnost kot vsesvetovni fenomen brez meja v domišljiji in na zemljevidih bolj cenim kot slovensko kulturo, ki cveti le znotraj moje države in v svet ne nosi sporočila moje domovine, a to je moj problem. Umetniki so mi dali ogromno kulture s svojim obnašanjem in odnosom do sveta. Moja Irwina Miran in Borut, moj Kalaš, plešoča Regina, pojoči Vlado. Koseskega nisem poznal, žal, kot je žal, da se s Prešernom nista razumela, morda je to dobro, sicer bi se zagotovo skregali, na katerega dan naj slavimo njuna rojstvo in smrt.
Spet kar nekaj pišem. Tam na Inštitutu sem se spomnil, da se je Peter Vilfan na spletu vprašal, ali bo kdaj na podelitvi Bloudkovih nagrad tudi kakšen športni funkcionar tako govoril kot fenomenalni Vinko na Prešernovih. Kako je športnikom hudo. Morda Peter Vinku ni dobro prisluhnil, Vinko je − meni − govoril o padli priložnosti z imenom Slovenija. Peter ni kdorkoli. Če bi se Vinko in Peter, kulturnik in športnik, postavila vsak na svoj svetovni trg, da bi jo najbrž Peter dobro odnesel. Peter je bržkone mislil, da država za šport daje sramotno malo v primerjavi s tistim, kar dobi kultura. In da šport daje veliko več kot dobi. To je morda res. Športniki ne jamrajo, trenirajo in se ne dajo. Ne, nisem zapisal, da kulturniki jamrajo, pijejo in pričakujejo, da jih bo za to nekdo še plačal − to ni res. Če ne bi imeli slovenske kulture, se naša domovina ne bi imenovala Slovenija, pač pa po kakšni multinacionalki ... Brez kulture ne bi imeli države. Škoda je le, da so bili kulturniki tako naivni, da so jih potem praktični fantički v letu, dveh, peljali lulat in si naredili iz države šparovček po svoji meri.
Meni bil bilo bolj všeč, če bi Peter mislil na to, kako se država obnaša do športa. Kakšen je odnos do športnikov. Po tistem, ko niso več na olimpu in se politiki ne morejo več sončiti v njihovi senci.
Ja, vem, dovolj me imate, ker ne pritisnem pike, popljuvam kulture, če ste bolj za šport, ali ne zalimam tistih, katerih uspeh je po njihovo prišvican, ne pa navdahnjen, če ste za kulturo. To razumem. Ampak zame sta − in zato sem potreboval nekaj destletiij − obe področji enakovredni. Po mojem tudi usodno povezani, hvalabogu, pa naj eno prihaja iz navdiha in duše, drugo pa iz mišic, tako je. Vsaj zame.
Znanost? Menda je z njo v državi vsaj tako kot s kulturo in športom, a je vse bolj tiho. Kljub dosežkom, ki gredo v svet kot odličja v športu in najboljše iz kulture. Ne vem, kako so plačani znanstveniki. Za nekatere kulturnike sem slišal, za nekatere športnike vem, zanje ne.
Pri znanosti mi je všeč, da je le tu in da ljudje delajo. Raziskujejo. Gredo naprej. Da je pri njih tako, kot sem prebral v mislih tistih, za katere so na svetu vse stvari enako pomembne:
»Delo in življenje je eno. Nedejavnost je smrt. Delo ni breme ali kazen, je edina pot v polnost. Človek brez dela je nepopoln, prikrajšan, brez smisla svojega obstoja.«
Ko razmišljam o kulturi, športu in znanosti, o tistem najboljšem v vsem, je zagotovo tako, da veliki igralci držijo v rokah preslabe karte za svoje znanje in sposobnosti. Pa vendar se mi zdi, da mora človek igrati s tistim, kar ima. Ta pravi znajo odigrati tudi s slabšimi kartami. Ker se znajo samoobvladati, so tolerantni, kar je bistven pogoj ne samo za uspeh dela, ki je v uresničevanju načrtov, temveč tudi za humane in tolerantne odnose s soljudmi, brez prepirov in brez sporov. Enotnost v viharjih življenja je nujnost, predvsem takrat, ko se je treba boriti proti nasprotnim vetrovom.
Kolesarjem veter vedno piha v gobec, pravijo, Slovencem pa vedno krivica, bi dodal. Res je. A to ni kazen. Je življenje. Zagotovo se ga lahko obrača z besedami, obrne pa le s trdim delom.
In tako je pamflet, ki je nastajal pri nerazumevanju Prešernovih in Bloudkovih nagrad in sprehodu po Inštitutu Jožef Stefan, pri kraju.
Pa lepo pozdravljeni. Če nisi preveč pameten, je lažje, priznam.
