Tiskane izdaje
Na poletno sobotno popoldne, ko nebo ovijajo temni oblaki in najavljajo bližajočo se nevihto, Ljubljano preplavi prav posebno razpoloženje. Kot da bi se nad prazne ulice sklonila tišina in pričakovanje olajšanja prvih dežnih kapelj, ko bomo spet lahko vdihnili svež zrak. Iz stranskih ulic Trubarjeve se sliši le melodija tujih jezikov radovednih raziskovalcev majhne prestolnice, ki jih vročina in vlaga ne zmotita pri opazovanju visečih čevljev, ki krasijo ulično napeljavo.
Ne vem, zakaj me vsako leto številni turisti v Ljubljani vedno znova presenetijo. Ljubljana je zelena, razgibana in pestra prestolnica. Edino potrebno prevozno sredstvo so lastne noge. Morda smo le njeni prebivalci tisti, ki ne prepoznamo več njenih čarov. Vrvež pisane odprte tržnice s svežimi lokalnimi pridelki, ki v Evropi že leta izginjajo. Neskončno nabrežje Ljubljanice, ki jo krasijo številni mostovi in kjer v senci kostanjev ter lip na vrtovih lokalov švigajo spogledljivi pogledi. Zvok inštrumentov in milni mehurčki, ki na trgih in ulicah privabljajo skupine ljudi in otrok. Je pa res, kot je rekel že AliEn: »... si lepa Ljubljana, pozabla na rock'n'roll«.
V tem mestu ni nihče bos, si mislim ob pogledu na šope starih superg in kaplje potu me spomnijo na neznosno vročino ter vlago aprilskega Chiang Maia.
S potovanja po Tajskem se mi je najbolj vtisnila v spomin prijaznost vedno nasmejanih ljudi. Gorska mesta na severu in številni otoki na jugu živijo predvsem od turizma. Obiskujejo jih popotniki z vsega sveta, ki poleg čudovite narave, neštetih templjev in izvrstne kuhinje marsikje lahko doživijo tudi pristen stik z lokalnim prebivalstvom. V manjšem hotelu sem imela sobo prvotno rezervirano le za dva dneva, a sem na koncu ostala štiri, vse dokler ni bilo že vse zasedeno.
Ko sem se pri 40 stopinjah ob desetih dopoldne z nahrbtnikom odpravljala do naslednje nastanitve, je vodja hotela vstala izza pulta klimatizirane recepcije in me s svojim avtomobilom peljala v hotel na drugem koncu pregretega mesta. Naslednji dan sta me lastnika novoodprtega hostla povabila k večerji, ki sta jo zase kupila na nočni tržnici. Vabilu na osebno ekskurzijo po lokalih, ki jih obiskujejo zgolj Tajci, in nočnemu obisku ulične restavracije, naše verzije bureka na Miklošičevi, smo se odzvali kar trije gostje hostla. Napovedanim prebavnim motnjam naslednjega jutra kljub samozavesti nisem ušla, a v mestih zahodnega sveta doživiš tovrstno pristno izkušnjo le tam, kjer nekoga poznaš.
Polnočni prigrizek v Chiang Maiu. Foto: Ana Osredkar
Vse to mi roji po glavi, medtem ko s skupino mladih podjetnikov načrtujemo novo turistično storitev. Ob snovanju arhetipov tipičnih gostov (Person) me vneti pogovori o izzivih in motivacijah tujih obiskovalcev našega mesta spominjajo na lastne izzive ob zadnjem obisku daljne dežele.
V svojih izkušnjah najdem navdih in hkrati opomin k spodbujanju različnih perspektiv. Vsak posameznik se za potovanje namreč pripravlja in odloča na svoj način, vodijo ga lastni motivi in želje, po drugi strani pa se skozi celotno izkušnjo sooča s podobnimi izzivi kot drugi.
V iskanju priložnosti za oblikovanje navdušujoče izkušnje se ravno zato vedno znova postavljamo v »čevlje« našega gosta in z njim prehodimo celotno (uporabniško) pot. To ponavljamo vse do takrat, ko se nam zdi, da lahko razumemo njegovo razmišljanje in način soočanja z izzivi. Le tako bomo lahko v omejenem časovnem okviru opredelili tisto ključno dodano vrednost nove storitve, ki bo osnova za zasnovo razlikovalnega poslovnega modela in izhodišče za prve prototipe delov storitve.
Načrtovanje turistične storitve. Foto: Ana Osredkar
Ko se s pomočjo vizualizacije poti Person sprehajamo po izkušnji in se kar bliska od viharja idej, smo znova prežeti s ponosom in navdušeni nad našo Ljubljano. Njeni pogledi so kot kulise v predstavi, ki jo režiramo njeni prebivalci. Obiskovalci v njej niso več zgolj gledalci, temveč postanejo igralci, soustvarjalci izkušnje. Po tihem si zaželim, da nam uspe gostom novega turističnega ponudnika pričarati vsaj takšno, če ne še bolj pristno izkušnjo, kot je bila moja Tajska.
Ana Osredkar je vodja za tržne in potrošniške raziskave v Gorenju, pobudnica lokalnih Global Service Jam delavnic in soustanoviteljica zavoda Servis8.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Tadeja Bučar je komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec
