Marjan, a prav razmišljam?
Thu, 04.02.2016, 09:23
Marjan, a prav razmišljam?
Marjanu Ogorevcu povsem verjamem, da kdor sodi, poskuša postati nekakšen rezervni bog − in ko mu ne uspe, postane padli angel; in taki so najhujši.
Pred leti sem bil na obisku pri Marjanu Ogorevcu, prav posebnem in dragocenem človeku, ki ga del javnosti pozna kot človeka, ki je pomagal pripeljati Primoža Kozmusa na Olimp, mnogi pa tudi kot onega, ki jih je kot bioterapevt popeljal v duhovnost − a ne ono, kjer se izgubljaš, pač pa tisto, kjer se najdeš. Pri Marjanu je tako, da te − in sploh ne v prenesenem pomenu besede, poboža tako, da te na gobec.

Čeprav je onega dne pomagal pri iskanju zdravja za mojega bližnjega in sem bil, kot se reče, v vlogi šoferja, se je končalo tako, da sva se pogovorila še midva.

Na poti domov in še leta potem sem premišljeval o tem, kar se je onega dne izcimilo − namreč da ljudje, tudi jaz, preradi sodimo druge. Z najboljšimi nameni da delam sranje, sem razumel.

In kot se mi je zdelo, sem onega dne razumel še to, da tudi če sodiš samega sebe, kadar ga kronaš, nimaš pravice soditi drugih.

Da je vsak človek svoj planet.

Vsak izmed nas je svoj svet, umeščen v prostor, z lastnimi pravili, vse deluje tako, kot se nam zdi prav, noben svet ni vrednejši od drugega. In najbrž je tudi tako, da zgolj en svet drugih ne more spremeniti. Tudi če je dober. Morda lahko le spodbudi drugega, da začne razmišljati o stvareh, o katerih doslej ni. Dva podobna svetova z dobrimi nameni lahko spremenita tretjega, trije četrtega.

Lahko, če ne sodimo, če se v tem našem zapletenem svetu zgolj poskušamo obnašati dostojno.

To sem gruntal onega dne in še mnoge po tem, ko sem se vračal v Ljubljano, v spominu pa sem imel Marjanove besede in knjigo Srija Aurobinda, ki je ležala na leseni mizi poleg krožnika s sadjem.

Modri, kot je Sri in še kdo, pravijo, da mora človek najprej spoznati samega sebe; tega ne zmore sam, pomagati mu morajo še drugi. Morda se to zdi prvi in najtežji korak, a so še težji. Že drugi korak, da se obvladaš, je neprimerno težji. Da se obvladuješ tudi, ko vidiš stvari, da ti od jeze skalp meče pod strop, a se zadržiš in ne ponoriš. Težka, ne? Tretji korak je, če sem prav razumel, oplemenitenje samega sebe − a o tem kdaj drugič, ko bom bolje razumel. Na kratko in za domačo rabo, zame − v življenju počni dobro, ne da bi za to kaj pričakoval v zameno.

Vsi vemo, od kod prihajamo, ne vemo pa, kam v resnici gremo. Vemo, kam bi radi prišli, in to določa naša dejanja. Da bi bila naša dejanja uspešna, bi moral biti človek sposoben videti in razumeti, kakšna sta svet in življenje. Potem pa se lotiti iskanja poti, da bi ju, svet in življenje, zase preobrazili v tisto, kar naj bi bila. To je trda pot. Če prevladujeta samoprizanašanje samemu sebi in če človek raca le po površini in ne pokuka za rob, tudi tja, kjer ni lepo, potem gre v resnici za nepoznavanje sveta. In tak človekov poskus spodleteli.

Svet okoli nas je nenehen boj, vse, kar je, je boj, in nobenega resničnega koraka ni mogoče storiti brez boja; to piše tudi v oni knjigi z Ogorevčeve mize. Nemogoče je, dokler je svet tak, kot je, in smo ljudje takšni, kot smo, napredovati, rasti in uresničevati stvari in se do kraja držati načela neškodovanja drugim, kar naj bi bil vrhunec ravnanja človeka, ki se zaveda, da na svetu ni sam, le zaradi sebe.

Kako naj človek uporabi moč svoje duše v času in svetu vojn?

Bivanju je treba najprej zreti v obraz, če naj človek pride do prave rešitve. Tisto, kar človek vidi, ga utegne potreti, a morda ga ne bi smelo, saj vidi zgolj realno življenje, brez okraskov. Ni res, da je svet krivičen, ker je človekova pot polna ovir in se mu zdi, da sranja ni nikoli konec, saj se mu vedno znova nekdo pokaka na pot. Ne, s tem ni nič narobe, le nam ljudem se v naši naivnosti zdi, da je prava pot ona, ki je gladka in brez težav. Pa ni. Ta pot, polna ovir, je najbolj gladka od vseh. Svet tak preprosto je.

In ko gre človek po tej poti, mora sam pri sebi odkriti, kam hoče priti, sicer bo za njim, ne glede na njegove dobre namene, v resnici ostala zgolj ideja, ne pa droben rez dobrega v svetu za vse. V današnjem svetu, kjer se lomi civilizacija, kjer svobodo določajo žične ograje, kjer včasih ne razumemo, da naše sočutje vseeno potrebuje trezen pogled na svet, v tem svetu kljub vsemu velja, da le dobro daje dobro; in več ko je dobrega, več dobrega se rojeva.

Nekateri ljudje se zelo trudijo izboljšati sebe in svet, ki jih obkroža. Nekateri temu z nekaj ironije pravijo duhovna rast in razumem jih. Za duhovno se razglaša že vsaka stvar, ki ni le deset dek pariške, žemlja, dva deci vina in hop na babo ...

Potem pa človek na neki točki tovrstne rasti ugotovi, da stvari preprosto niso take, kot bi po njegovem morale biti. Ne v templju gradnje dobrega v njem in ne v profanem svetu, njegovi okolici.

Ljudem se nam kdaj zgodi, ko delamo na sebi, da nekoliko napihnjeno čutimo, da smo družbeni, socialni, moralni korektiv − ali celo vse skupaj ...

Če je tako, smo v riti. Sodimo. Sodim.

To menda ni dobro. Marjanu Ogorevcu povsem verjamem, da kdor sodi, poskuša postati nekakšen rezervni bog − in ko mu ne uspe, postane padli angel; in taki so najhujši.

»Bolje je, da ko človek vidi, da se nič ne da storiti, odide iz te močvare in poskuša početi kaj pametnega tam, kjer se da,« mi je dejal.

A to, da se človek potrudi spremeniti in da ne sodi drugih, no, vsaj tako pogosto kot prej ne, ne pomeni, da mora biti butast.

Zdaj ne vem, ali sodim ali sem butast, a takole se sprašujem ... Ekonomisti delajo denar, iz enega evra dva, in iščejo načine, da bi s čim manj dela in stroškov ustvarili čim več denarja. To je njihov svet, njihova maksima, in to so njihova pravila. Ampak če ekonomist postane minister in če vrne denar, ki ga je ustvaril s čim manj dela in stroškov, se pravi, da je bil zelo uspešen, potem zame to ni logično. Dober ekonomist vrne neko vsoto na eno stran le, če bo po drugi strani dobil več, ni res?

Ne, ne sodim, poskušam biti dostojen. Opazujem. Škoda, ker tega ne počnejo tisti, katerih poklic je to. Mislim, da sodijo, ne pa opazujejo. Marjan, a prav razmišljam?



Marjan, a prav razmišljam?

Antropologinja V. Vuk Godina je izpostavila, da je najbolj grozljivo sprejeti prekarnost kot nekaj samoumevnega oziroma dopustnega - kar pa se že dogaja. Foto: Christian Charisius/Reuters

Prijavi sovražni govor