Mastne kalorije: »Ko si žejen, je že prepozno!«
čet, 09.06.2016, 15:00
Mastne kalorije: »Ko si žejen, je že prepozno!«
Kako je občutek žeje v zadnjem desetletju po več miljonih let izvrstnega funkcioniranja postal neuporaben!

Prihod poletja vsako leto poleg višjih temperatur in sonca naznanjajo tudi reklame za takšne in drugačne pijače. O neugodnih posledicah uživanja sladkanih pijač je bilo že veliko napisanega, zato o raznih sokcih in sladkorju v tekoči obliki tu ne bom izgubljal črk. Bi se pa malo dotaknil opozoril pred dehidriranostjo, o pomembnosti pitja vsaj dveh decilitrov vode vsako uro in podobnih modrostih.

Ljudje že od nekdaj slovimo kot za pomanjkanje vode zelo občutljiva bitja. Zato smo že kmalu v naši evoluciji iznašli plastične steklenice za vodo, ki so jih naši predniki pred mnogimi tisočletji nosili povsod s seboj. Moški pri napornem vztrajnostnem lovu v žgočih afriških savanah, ženske pa pri težavnem nabiranju sadja in zelenjave v naravi. Tudi nekdanji otroci so bili kmalu naučeni uporabe praktičnih steklenic za vodo, da so se s sovrstniki lahko uspešno igrali in učili življenjskih veščin. Zato ponavadi ob vseh večjih najdiščih starodobnih ljudstev najdemo kopice in kopice napol razgrajenih plastičnih steklenic!

Aja, ne, ne. Napačen žanr. Še enkrat od začetka.

Ljudje ne spadamo niti med hitre niti med močne živali. Če mi kdo ne verjame, naj poskusi ujeti veverico ali pa se zbockati z rahitičnim šimpanzjim mladičem. Nič od tega se ne bi dobro končalo. Imamo pa zato poleg možganov še eno fiziološko lastnost, v kateri pa smo med prvaki v živalskem kraljestvu. V potenju oziroma, po domače, švicanju, ki je bistveno za ohlajanje telesne temperature v vročini.

Evolucijski pogoj za razvoj naših energijsko potratnih možganov je bila zadostna dostopnost visokoenergijske hrane. Ob svojih mizernih dveh odstotkih telesne teže so človeški možgani odgovorni za porabo okoli petine vse energije. In za vnos takih količin energije je bilo takrat mesojedstvo ena izmed ustreznih strategij. Toda kako priti do velikih količin mesa, če nisi ne močan ne hiter? Odgovor se skriva v izrednem švicanju.

V tehniki lova, ki je postavila temelje človeškega razvoja, se pravi v vzdržljivostnem lovu, gre pa nekako takole: v najbolj vročem obdobju dneva se lovci odpravijo zasledovat večjo žival, na primer bizona, ki se lahko ohladi zgolj v senci oziroma s sopenjem. In nič od tega ni združljivo z galopiranjem, v katerega ga prisilijo lovci. To preganjanje pa traja toliko časa, da se žival pregreje, pohlevno omaga in se nemočna zgrudi.

Da pa je človeško telo zdržalo tovrstne napore in se pri tem ni pregrelo, je bilo seveda potrebno učinkovito hlajenje s pomočjo znojenja. Kar seveda pomeni precejšnjego izgubo telesnih tekočin, ki je med preganjanjem seveda niso mogli nadomeščati. Zato imamo še dandanes izjemno sposobnost ohlajanja telesne temperature in posledično sposobnost prenašanja dehidracije. In odličen sistem za opominjanje na vnos vode, ki mu pravimo žeja!

Pogosto pitje vode je na splošno bolj ali manj redek pojav med večjimi živalmi. Sicer res ne gledam veliko National Geographica, a živali s steklenico vode bi si vsekakor zapomnil. Zato so mi tudi tako komična priporočila, da bi morali venomer piti, skrbeti za hidriranost in imeti vedno steklenico pri sebi. Je mogoče ravno v tem zadnjem, »vedno imeti flašo pri sebi«, bistvo teh priporočil?

Za zaključek bom tako spet dolgočasen in opomnil, da je treba razmišljati v evolucijski luči. Tako kot tudi druge živali smo narejeni tako, da pijemo takrat, ko smo žejni. In ne po urniku. Zato ne nasedajmo industriji s svojimi opozorili, kako že vsak odstotek dehidriranosti zmanjša vaše psihološke in fiziološke sposobnosti. Tudi Haile Gebrselassie ni bil, ko je izgubil devet odstotkov telesne teže med postavljanjem maratonskega rekorda. Če on zdrži dobri dve uri peklenskega teka, potem lahko tudi naši otroci teh mizernih 45 minut sedenja v klimatiziranih šolskih klopeh brez steklenice na mizi. Mi včasih smo!

Klemen Rojnik je jedec, triatlonec in farmacevt.

***

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.

- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin



Mastne kalorije: »Ko si žejen, je že prepozno!«

Foto: Roman Šipič/Delo

Prijavi sovražni govor