Tiskane izdaje
*
Sedela je na koncu hodnika v stavbi, kjer se dela obračun z življenjem. Kjer se potegne črta pod njim in kjer, če hočeš in zmoreš, sešteješ pluse in minuse, kot se ti v starosti pokažejo in kot stvari pač postavljaš v koloni dobrega in manj dobrega.
Kdor ne sešteva, ker je to preveč boleče ali pa na to še ni pripravljen, živi v spominih.
Bolj ko greš v stavbo, temnejši je hodnik, na koncu, kjer je sedela, pa je svetel, saj se vanj zliva svetloba iz življenja zunaj, iz parka, ki je ves zelen, kri v zelenilo dodaja še veter, ki se lovi v krošnje dreves in jih maje, da se zdijo živa.
Ampak na koncu hodnika ponavadi sedijo le tisti, ki pridejo na obisk, mlajši, oni od zunaj. Starejši se raje držijo bolj v temi, morda pridejo tja le pod večer, ko je zunaj temneje, ko se dan poslavlja ...
Vsako obdobje življenja ima svoj ritem in stvari, ki gredo zraven. Vse se stara in se poslavlja. Le spomini ostajajo večno mladi, večno živi, nenehno se rojevajo in v njih so vsi mladi.
»Sedeli smo v kuhinji, vsi trije, ko je potrkalo na vrata; nismo vedeli, kdo je, mati je bila v službi. Stekli smo k vratom in vprašali, kdo je.
Oči, je bil odgovor.
Nato nas je objel, vse tri posedel na kolena in smo tako objeti sedeli v kuhinji, sedeč na majhnem stolu, in čakali na mamo.
Vojna se je že pred meseci končala, drugi očetje so se vračali, njega pa še ni bilo. Odšel je na zdravljenje v Bari, jetiko je staknil v partizanih.
Nekaj mesecev je bil še aktiven, v uniformi. Pogosto so k njemu hodili ljudje, ki so se jim zgodile krivice, in ga prosili za pomoč. Sestavljal je prošnje, se potegoval zanje, nikogar ni sovražil − le tistega, ki ga je izdal Črni roki, da sodeluje z OF, in so ga potem Italijani zaprli za dve leti, ni maral − veliko slabega je videl tudi v partizanih, stvari, ki niso bile v redu. Bil je osebni prijatelj z Vido Tomšič, večkrat je šel do nje, ko je kdo potreboval pomoč, pomagala sta oba. Pisal je v časopise, na terenskih sestankih je vedno povedal, kaj ni redu − ko smo šli z njim na te sestanke, nas je bilo otroke vedno groza, kaj bo spet govoril ... Bilo je leta 1946, prišel je iz partizanov, imel je višjo prometno železničarsko šolo. Ni prav govoril. Najvišja izobrazba mu ni pomagala. Končal je na ljubljanski železniški postaji na oddelku za prtljago.
Bolelo ga je, ko je videl, kaj se dogaja v novem svetu, v svobodi, da stvari marsikdaj niso v redu. Nato je zbolel. Saj veš, večkrat sem ti že povedala in pisal si o tem, da je vedel, da bo umrl, in njegova največja želja je bila, da bi ga na Ježici pokopali v grobnico skupaj s prijatelji, padlimi v vojni. Pa mu lokalni veljaki te želje niso hoteli izpolniti. Potem si je pogreb organiziral tako, da so na eni strani groba ob krsti govorili partizani, na drugi pa župnik. Pa nikoli ni hodil v cerkev in ta cerkvenih ni maral.«
Ko se je poslovil, se je pisalo leto 1948. Slovenci so zaživeli v tistem, kar se je imenovalo svoboda. Seveda je bila za zmagovalce drugačna kot za poražence. A tudi za vse zmagovalce ni bila enaka.
Dve leti pretepanj v kleteh ljubljanskega sodišča in dve leti hoste. Ko je odšel v partizane, je doma pobral vse rjuhe in vse odeje, da jih je nesel s seboj v hosto, kjer so jih potrebovali. Doma so spali pokriti s starimi železničarskimi plašči.
Jap, tako je bilo, ko se je v hosto odpravljal stari oče, upajoč na svobodo, kot si jo je kot svobodomiselnež, ateist, telovadec, sokol in nekomunist predstavljal.
Iz vojne se je vrnil kot zmagovalec, z upanjem, da bosta svetovna in medslovenska morija za vedno končani in da bodo ljudje zaživeli normalno, v miru, počasi pozabili na sovraštvo in pač preprosto − začeli živeti, brez strahu in po postavah, ki pritičejo civilizaciji.
Iz partizanov se je vrnil poln upanja, umrl je menda zelo zagrenjen. Ne samo zato, ker je puščal za seboj ženo in tri otroke, pač pa zato, ker je kot železničar dobro videl, da vlaki prevečkrat vozijo v napačno smer.
Leto gospodovo 2016 se piše. Tisti, ki verjamejo v svet, kot bi moral biti, pišejo 6016. Pred četrt stoletja je bil dosanjan sen po prvi pravi slovenski državi. Državi vseh Slovencev.
Domovino smo vedno imeli, svoje države nikoli.
Partizani novega časa so imeli srečo, da so imeli teden dni dolgo hosto. Dovolj dolgo, da so nekatere družine ostale brez očetov.
Dovolj kmalu se je pokazalo, da so osvoboditelji derivati svobode, kot je nismo poznali v svojih sanjah.
Svoboda ni rodila države, pač pa podjetje z dvema milijonoma zaposlenih in z le nekaj delničarji.
To pač tako je.
Mnogi so danes razočarani. Sam nisem. Zakaj bi bil? Svobode ti nihče ne more dati, vsak si jo lahko vzame le sam. Svoboda se ne živi navzven, pač pa v sebi. Svoboden si, ko misliš, kot se ti zdi, da je prav, in svoboden si, ko si to, kar misliš, ne le želiš, temveč tudi upaš povedati.
Tega ti nihče ne more dati ali vzeti, to je odvisno le od tebe samega. Samo od tebe.
Tako je bilo leta 1945, v neprimerno hujših časih, kot so bili leta 1991, vendar so stvari podobne.
Dogajalo se je na istih tleh. In pogled iz mojega mesta je še vedno isti, kot je bil. Z glavne ulice vidim Kamniške alpe, še nekaj zaplat snega je tam, in vidim Ljubljanski grad in Krim, in vidim veter, ki se lovi v krošnjah Rožnika. Čutim svobodo v sebi.
Vse to je videl, z iste ulice, le lučaj stran, moj stari oče, ki je menda vedel, kaj je prav in kaj ne.
Vse to vidim sam. Stojim na istem mestu, z istim pogledom, le v na videz drugačnem času.
V tem delu sveta so pač doma tudi taki ljudje, ki za svoje koristi poteptajo vse ljudi okoli sebe. Oblast in režim sta pač najpriročnejši orodji, da jim to uspeva.
Tu ni ideologije, tu je zgolj človek, kakršen je.
Takšnih je kar nekaj. A kot je vedno bilo, veliko manj kot onih, ki niso takšni. Žal je ta velika in dobra večina še vedno takšna, kot je bila pred desetletji. Ponižna in molčeča in prenaša vse, kar pada po njej.
Počasi prehaja svoboda iz teorije in želja v naše duše. A prehaja, prepričan sem, da je tako. Po delčkih. Iz generacije v generacijo.
Oni, ki so nam skrojili našo domovino v državo, kot nikoli ne bi smela biti, razumejo svobodo kot bogastvo. Saj je. Bogastvo, ki ga nosiš v sebi, ne pa na račune v tujino in kar je takih prijetnih potovanj. Bogastvo, da misliš, kot se ti zdi, da je prav, in poveš, kar se ti zdi, da je prav.
V moji domovini je tega vedno več, čeprav se zdi, da ni tako.
Ste kdaj pomislili, kako velik privilegij je, da ste po svojih človeških lastnostih prvorazredni državljani, čeprav morda živite kot drugorazredni?
Ni privilegij videti prvorazredne, kako na vsakem koraku razkazujejo svojo duhovno drugorazrednost, pa tega sploh ne vedo − vi pa to vidite in vam je žal zanje, kako nebogljeni so?
Svoboda, enakost in bratstvo so lahko gesla prevarantov, ko gredo na volitve, in hkrati veličastno vodilo tistih, ki življenje razumejo drugače. In pri tem sploh ni pomembno, na kateri strani groba, po prepričanju, stojijo; na onem z zvezdami ali na onem s križem, to je nepomembno. Oboje je ok. Svoboda, enakost in bratstvo so za vse enaki.
Se je pa treba zanje potruditi, ne le razmišljati in govoriti o njih, pač pa jih tudi živeti. Ni lahka, ampak poživi pa življenje posameznika, ki se tega loti.
In če je tako, potem na koncu hodnika ne živiš le v spominih, pač pa tudi s tistim, kar si si upal dobrega storiti, ne glede na to, kako težko je bilo to doseči.
Podjetje Slovenija je slavnostno propadlo, naša domovina pač ne more, nikoli. Preveč dobih ljudi, Slovencev in Neslovencev, živi tu. In po mojem tudi Bog, kakorkoli ga že kdo razume, kot božanstvo ali misel ali energijo, to dobro vidi.
Ne bom pa rekel, da se ni ob žurki na grobu starega očeta dobro zabaval.
