Tiskane izdaje
Zvezda je rojena: Slovenija je dobila nov medij. Pod dušnim pokroviteljstvom Janeza Janše, ki mu gre, kot pravi, za »normalno strukturo medijev«, je zaživela Nova 24, komplet televizije, radija in spletnega portala, ustvarjen, da zastopa in brani »vrednote evropske desnice«, v katerega upravnim odboru zasedajo izvršni direktor Andrej Kregar in člani Aleš Hojs, Aleš Primc, Ivan Štuhec, Božo Predalič in ženska kvota v osebi Klavdije Snežič.
Odgovorni urednik Uroš Urbanija, čigar uredniška zgodovina vključuje tudi MMC in Siol.net, pravi, da je uredništvo televizije še v procesu dopolnjevanja, minuli teden pa je luč sveta že ugledal spletni portal. Odgovorni sporočajo, da so si za cilj postavili predvsem »prikazati stvari, kot so, ne pa kot nekdo drug reče.« In kakšne stvari so?
Na Nova 24 lahko preberemo, da se Inštitut za iskanje zunajzemeljskih inteligenc ukvarja s preiskovanjem vesoljske anomalije, ki sliši na ime svetlobni seski, pa to, pravica do splava ni človekova pravica, in da skrivnostne organizacije ženske pozivajo k temu, da bi splavile po dvanajstem tednu nosečnosti, za to, da bi njihove mrtvo (včasih pa celo živo!) rojene otroke razprodale po delih, pa to, da so znanstveniki dokazali, da si moški in ženske že po delovanju možganov niso in ne morejo biti enaki, zato je feministični boj za enakopravnost brez smisla, na dnu strani pa se pod rubriko »bodi na tekočem« izmenjujejo zadnji tviti SDS in prijateljev.
Iz ponujenega gre sklepati, da so »vrednote evropske desnice«, ki naj bi jih Nova TV zastopala, predvsem nereflektirano, nepreverjeno, neznanstveno, oportunistično in demagoško poročanje, ki mu je zasledovanje resničnosti zadnja skrb v nam znanem vesolju.
Nova 24, kot si jo zaenkrat lahko ogledamo v podobi njenega spletnega portala, je neposreden rezultat borbe za Resnico z velikim R v svetu laži in izmišljotin, s katerim zunanji in notranji sovražnih brez prestanka poskuša spodkopavati moč in enotnost slovenske desnice, zadnjega branika zdrave pameti in na njej utemeljenih vrednot.
Borbe, s katero je neločljivo prepletena dolgoletna medijska borba, ki sliši na ime medijske uravnoteženosti.
In na tem mestu se začenja trnova pot poskusa razumeti, kaj se po krovnim pojmom »medijska uravnoteženost sploh skriva«.
Vsak ima pravico, da spregovori in je slišan, seveda. Treba pa je razumeti tudi, da je svoboda govora kompleksno in spolzko področje, znotraj katerega seveda drži, da ima vsak pravico spregovoriti in biti slišan, pa tudi pravico motiti se in pravico lagati in če hoče, tudi pravico lagati javno. Vsak človek je upravičen do zavajanja, šikaniranja, podtikanj in zlobe, upravičen do tega, da informacij, ki jih deli, ne preveri, upravičen do tega, da s svojim jezikom ravna površno in nespoštljivo. Vendar pa je v nekaterih od zgoraj naštetih primerov okolje (včasih skupnost, na nekaterih mesti pa neposredno država), obvezano, da tistega, ki si je javno privoščil uveljaviti pravico biti neetičen, sankcionira.
Pod plaščem medijske uravnoteženosti se rado dogaja, da se v imenu ščitenja mnenjske raznolikosti ščiti obrazce, ki bi se jih moralo strogo zavrniti. Če ne drugega vsaj z ignoranco. Če idejo o uravnoteženosti medijske krajine pripeljemo tako daleč, kot se jo pač da misliti, bomo namreč ugotovili, da se spodobi in je pravično, da se vsako norost uravnoteži - ne z razsodnostjo - marveč s proti-norostjo. In, v svetu svobodnega interneta se hitro zgodi, da se kot objektivne in resne začnejo tržiti mediji, ki nase ne zmorejo vzeti naloge poročanja, preiskav, omikane argumentacije in spodobne ravni pisane slovenščine.
V prvi vrsti pa se je zato treba vprašati, ali ni cena medijske uravnoteženost morda medijska uravnovešenost.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina, Poglede in Mladino.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
