Tiskane izdaje
Zgodovina, ki jo poznamo, je zgodovina prevar, zgodovina škandalov, medijskih manipulacij. V več kot sto letih na novo premišljamo dogodke, vlečemo demonizirane posameznike iz zaprašenih arhivov in jih postavljamo na mesto, ki jim pripada.
A nikoli v zgodovini, se zdi, ni bilo tako lahko pribiti osebe na sramotilni steber in nikoli se ni bilo treba za največji učinek tako malo potruditi.
Damjan Kozole je naredil film Nočno življenje, za katerega je prejel nagrado za režijo v Karlovih Varih in nedavno tudi na filmskem festivalu v Portorožu, film, ki se ukvarja prav s tem − z neznosno lahkostjo medijskega linča v časih, ko družbeni mediji zgrabijo vsak spodrsljaj in ga razplamtijo v škandal. In na drugi strani s strahom pred medijskim linčem, zaradi katerega smo pripravljeni požreti svojo moralo, zaradi česar smo pripravljeni narediti vse, tudi za ceno, da ne bomo nikoli izvedeli resnice.
Ker, kot pravi tudi Kozole: Živimo v času, ko je strah pred medijskim umorom močnejši od strahu pred realno smrtjo. Baričevič ni bil osamljen primer medijskega linča pri nas.
Kaj se je zgodilo z našo družbo, ki jo je začela obvladovati spletna mašinerija obsojanja in sramotenja?
Kot da vsi čakamo na impulz, ko bomo lahko družno planili po možnosti, da na osebo, ki se nam je zdela privilegirana, stresemo ves gnev in bes, ki ga čutimo zaradi utesnjenosti naših življenj, zaradi naše nezmožnosti, da živimo tako, kot si mislimo, da bi morali. Krivi so drugi.
In to je nevarno.
Zaradi malega spodrsljaja, ki se razplamti, zaradi navidezno nedolžnega posnetka na spletu, zaradi izjave, iztrgane iz konteksta, pribijamo ljudi na križ, na drugi strani se skozi zadnja vrata in s pomočjo botrov izmuznejo ljudje, ki imajo dejansko na vesti na stotine uničenih življenj, razpadlih družin.
Realizirani ljudje nimajo potrebe, da bi namenili ure in ure pljuvanju vsevprek, kazanju s prstom.
Res pa je, da realiziranih ljudi skoraj ne poznam. V vsakem od nas je prostor, v katerem se ob pravih okoliščinah lahko razraste rastlina, ki ji rečemo zavist. Po čudnem mehanizmu si izberemo osebo in nanjo nalepimo vse, kar je v tej državi narobe.
Lenart Kučić je v svojem članku, v katerem se ukvarja s porastom spletnega sramotenja, ki ga imenuje kar internetni sramotilni steber, citiral knjigo So You've Been Publicly Shamed (2015) britanskega režiseja in novinarja Jona Ronsona, ki razčlenjuje prav posledice množičnega javnega sramotenja. Med drugim je Ronson analiziral uničeno kariero ameriškega novinarja in publicista Jonaha Lehrerja, ki so ga zalotili pri napačnem citiranju in prepisovanju. Internetno sramotenje mu je uničilo osebno in karierno življenje.
Zakaj si izberemo prav to osebo, in ne morda neke druge, je zanimivo vprašanje. Kot da je nekdo bolj primeren za žrtveno jagnje. Amy Winehouse, recimo.
Nekoč sem napisala, da določeni ljudje nosijo v sebi poseben prostor, ki ga tako radi napolnijo s svojimi fantazmami, frustracijami, hrepenenji. Takšni ljudje so kot bogovi v grškem panteonu, Hollywood je to dojel zelo zgodaj, zato jih je postavil na mesto, kjer lahko služijo kot objekt oboževanja, kot navdih, ali − po potrebi − kot sredstvo katarze. Zato ni nič čudnega, da je zadnji odmeven škandal doletel prav najslavnejši hollywoodski par.
Planetarni linč ni obšel niti najbolj hvaljenega hollywoodskega para. Ločitev Brada Pitta in Angeline Jolie je postala kost, ki so jo začeli glodati vsi, da bi dobili svoj košček pozornosti.
Šlo je celo tako daleč, da so mediji družno z družabnimi omrežji razpihovali govorice, da Brada Pitta preiskuje losangeleška policija, po drugih virih FBI, in to zaradi njegovega neprimernega ravnanja z otroki; razlog da je bil njegov verbalni izbruh na zasebnem letalu, ki ga je slišala občutljiva stevardesa.
In poglejte, celo Brad Pitt, vzorni oče, aktivist in humanitarec, je postal idealen objekt sramotilnega stebra, medjskega linča. Čez noč je postal neodgovoren in nasilen oče, ki »verbalno, najbrž tudi fizično zlorablja svoje otroke«, mož, ki se na snemanju filma zapleta s soigralko in uniči družino.
Bolj znan ko je posameznik, večji je obseg tornada, splet komentira, razčlenjuje, sramoti, ugiba ali kar preprosto obtožuje in sodi. Nekaj, kar se je začelo v nekogaršnji domišljiji, se reproducira skozi forume, družbena omrežja in tabloide ter postane bolj resnično, predvsem pa bolj neizbrisno kot tisto, kar je res.
Ker obtožbe na spletu ostajajo zapisane za vedno.
Tudi uradna izjava losangeleške policije, da niso preiskovali Brada Pitta, da niso dobili prijave za njegovo domnevno neprimerno ravnanje z otroki, ne more zajeziti spletnega kamenjanja. Niti ne izjava Pittove soigralke Marillon Cotillard, ki je bila nenadoma kriva za ločitev najbolj slavnega hollywoodskega para, ki je zapisala, da sicer ni navajena komentirati takih govoric niti jih nikoli ni jemala resno, toda ker situacija na spletu in v medijih resno škoduje ljudem, ki jih ima rada, mora spregovoriti. Zanikala je kakršno koli romanco s Pittom in izjavila, da s svojim možem Guillaumom Canetom pričakujeta drugega otroka.
Kako ponižujoče, pravzaprav. Da se moraš javno odzivati in opravičevati za nekaj, česar nisi storil, pa tudi če bi, ni to nikogaršnja stvar. Opravičevanje zaradi perverzije tistih, ki jih vodi predvsem motiv − pogledati skozi ključavnico, v spalnico slavnih, vohljati po njihovih rjuhah in se naslajati nad tem, da jim ni uspelo.
Najbrž je to v človeku. Zato so od nekdaj obstajali sramotilni stebri, javna mučenja, kamenjanja. Zdaj jih je zamenjal splet. Nenadoma smo mi prevzeli vlogo tožnikov, porote, sodnikov, a s temi vlogami nismo prevzeli odgovornosti. Ni ti treba pogledati v oči okrvavljeni žrtvi, v katero vržeš nov kamen, dovolj je samo tvoj klik. In še eden. Nobene odgovornosti, nobene slabe vesti. Saj to počnejo, počnemo vsi. Čisto nedolžno je. Beremo, namigujemo, komentiramo, obsojamo. Da nam ne bi bilo treba pogledati v lastno spalnico. Se soočiti z lastno vzgojo otrok.
To je napredek. Lahko si umijemo roke, saj si jih nismo umazali z mučilnim orodjem, hkrati smo prispevali k uničenim družinam, karieram.
Brad Pitt bo uredil, da bo afera zbledela, ima moč, mehanizme. Tako kot je uredil še mariskdo v Hollywoodu, ki je imel na vesti dejanske zlorabe.
Tudi slovenskih osebnosti, ki smo jih pri nas samo v zadnjih dveh letih ponižali, razgalili, osramotili, je veliko, ti si bodo v tem malem zadušljivem prostoru težko opomogli. Lahko bi začela naštevati, a bi to pomenilo, da na novo odpiram umetno ustvarjene diskreditacije in škandale, ki bi jih te osebe rade pozabile. Lahko omenim samo primer, ki se je končal najbolj tragično, ker ga nismo znali zaustaviti v pravem času: smrt mariborskega ravnatelja.
Saj vendar samo povzemamo informacije, ki so jih začeli drugi, je opravičilo tako medijev kot posameznikov, ki širijo obtožbe po spletu. Vendar usode žrtev spletnega kamenjanja in sramotenja kažejo, piše Kučić, da med pisanjem, klikanjem in komentiranjem nikoli nismo le nevtralni opazovalci, ampak lahko zelo hitro posežemo v tuja življenja in sodelujemo pri poznejših tragedijah, ki jih ni mogoče popraviti, izbrisati ali razveljaviti.
Kaj lahko naredim? Tako Ronson, avtor omenjene knjige, kot Kučić pravita, da je edino empatija tista, ki lahko ustavi plaz obsodb in sramotenj. Občutje, da se postavimo v kožo žrtev medijskih linčev in poskušamo doumeti, kaj se je v resnici zgodilo. Da se preprosto vprašamo, kaj bi bilo, če bi bili mi na njihovem mestu. Ali da preposto poskušamo pogledati na svoje življenje zares in si poskušamo prizadevati, da bi ga začeli živeti, ne da se ukvarjamo z življenji drugih. Ne vem.
Ne vem, kako se dvigne stopnja sočutja v družbi. Najbrž se začne z najmlajšimi, ki jim je treba povedati, kaj lahko sproži nepremišljen posnetek nerodnosti njihovega prijatelja ali prijateljice, ki ga brez razmisleka objaviš na spletu.
